Če si v »kalamuonu«, pomeni, da si živ

»Ne gre zgolj za to, katero masko si boš nadel. Gre za odgovornost. Dokazati moraš, da si vreden 'larfe'.« Miha Bavcon, član društva Laufarija Cerkno, tako kratko in jedrnato opiše bistvo enega najbolj prepoznavnih slovenskih pustnih običajev. Laufarija, ikona kulturne dediščine Cerknega in Cerkljanskega, tudi v letu 2019 ostaja enako aktualna, kot je bila nekdaj.

Danes del ohranjene in natančno dokumentirane pustne dediščine združuje več kot 90 članov in velika večina si je danes že nadela to ali ono pustno obleko oz. larfo, kakor prepoznavnim lesenim obličjem pravijo domačini. Larfe so vse razen ene izrezljane iz lipovega lesa. Obleke oz. oprave posameznih likov so narejene posebej zanje, za tri laufarje jo sešijejo vsako leto na novo. Ko sva se s fotografom povabila na obisk v prostore društva, so ravno šivali Ta smrekovega.

Vejica pri vejici, ogromna miza, škarje, v zvočnikih nepogrešljiv zvok harmonike. In dobra volja, brez katere trdo delo – ker šivanje kostumov pomeni ogromno dela – do pustne sobote pač ne bi bilo opravljeno.

»Laufarija kot lokalni pustni običaj je še vedno aktualna. Pravzaprav je vedno bila. Na leto dobimo tri ali štiri nove člane, tudi to je dokaz, da običaj med prebivalci še kako živi,« pove Mitja Laharnar, predsednik društva Laufarija Cerkno. Presenetljivo (ali pa ne), nobenih težav nimajo, da bi v svoje vrste privabili mlade. Tudi za mizo, ob kateri je potekal pogovor, sta sedela dva zgovorna.

Cilj je »prava« laufarija

Miha na vprašanje, zakaj se je pridružil laufariji, najprej ne zna natančno odgovoriti: »To je bila od nekdaj moja velika želja. Že od mladih nog sem živel za ta običaj, skupaj z drugimi družinskimi člani. Starejši brat je izdeloval maske, ata in mama tirje (ostanki lanenih rjuh, op. p.), tudi v šoli smo se dobivali na kup, šivali, nabirali material. Naš cilj je bil, da nekoč pridemo v 'pravo' laufarijo.«

Da ne gre le za navaden pustni običaj, pač pa za laufarsko družino, ki drži skupaj v dobrem in slabem, ob tem doda Tomaž Lahajnar. Enajst let je član društva in razlogi, da se mu je pridružil, so podobni Mihovim: »Gre za nekaj, kar moraš doživeti.«

Kot bi Cerkljani to imeli v krvi, v sebi, od malega. Del tradicije, ki je zakopana v njihov DNK. Ne gre, da bi kar prišel kot mlečnozobec in si že takoj nadel larfo glavnega, ne. Napreduješ počasi, skorajda kot bi služil vojaški rok.



»Na začetku čistiš, nabiraš material, opazuješ, kako vse skupaj poteka. Kaj se sme in kaj ne. Nato šivaš, prebiraš zapise o lastnostih in navadah, ki jih ima posamezna maska.« Ker ni kar samo po sebi umevno, kako se bo v nedeljo pred množico ljudi na osrednjem cerkljanskem trgu pokazala Marjetica, s kom se bo objemala ta stara in koga bodo preganjali ta terjasti.

Tradicije se je zvesto držijo

Ukoreninjenost tradicije je globoka, kot je močna sporočilnost cerkljanskega pustnega običaja. Prepoznali so jo tudi na državni ravni, saj je bila 9. februarja 2012 vpisana v register nesnovne kulturne dediščine.

»Sam vpis nosilcem dediščine ne prinese nobenih pravnih ali finančnih posledic, saj gre za strokovni seznam nesnovne kulturne dediščine, ki obstaja na območju Republike Slovenije. Je pa res, da je bila cerkljanska laufarija 12. aprila leta 2014 razglašena za nesnovno kulturno dediščino državnega pomena, kar pomeni, da predstavlja izrazit dosežek ustvarjalnosti ali dragoceno prispeva h kulturni raznolikosti. Da je pomemben del življenja na območju Republike Slovenije ali njenih regij ali da predstavlja pomemben vir za razumevanje zgodovinskih procesov, pojavov ter njihove povezanosti s sedanjo kulturo,« pojasni Adela Pikl iz Slovenskega etnografskega muzeja.

Naj bo karkoli že, lesene larfe privabljajo radovedno občinstvo od blizu in daleč. Ne gre tajiti, da predvsem prve, vajene običaja, privlači laufarska obtožnica oz. »kalamuon«, s katero pustna sodnija vsako leto nastavi ogledalo kraju, njegovim ljudem, ožji in širši okolici. Letošnji kalamuon ob našem obisku še ni bil do konca spisan. Trije ali štirje domačini po navadi zagrizejo v to sladko jabolko, čeprav njihova naloga še zdaleč ni preprosta.



»Čez leto si zapisujemo, kaj se dogaja, potem si po posameznih rubrikah naredimo zapiske. Nato se lotimo dela, obdelamo vreme, gostilne, sosednjo Idrijo. Paziti moramo, da smo smešni, a hkrati ne žaljivi. Gre za nekakšno satiro, s katero obdelamo celoletno dogajanje,« pojasni dolgoletni član in nekdanji predsednik laufarije Martin Trpin. Obtožnica se bere v cerkljanskem narečju in je predvsem za domačine glavna tema pred- in popustnih pogovorov, kar kaže, da predvsem vsebina obtožnice ohranja laufarijo aktualno tudi v današnjem času.

Na moje vprašanje, ali se ljudje ne naveličajo vedno istega običaja, odgovori nikalno. »Ljudje pridejo, da slišijo kakšno novo čenčo. Nastavljamo ogledali družbi in upamo, da se koga prime.« Da, tudi novemu cerkljanskemu županu omemba na trgu letos ne bo ušla.

»Če si v kalamuonu, pomeni, da si še živ. Nekaj počneš. Sicer te ni,« pove Laharnar ob vsesplošnem krohotu. Glede na to, da laufarji predstavljajo določene človeške značilnosti in slabosti, nič čudnega, če si pred tem raje zatisnemo oči in jih uvidimo zgolj kot pustne like, nič krive, nič dolžne.

Na ulicah le v času pusta

Laufarji pridrvijo na ulice Cerknega prvo nedeljo po novem letu, ko je pust pokončan, jih ni več videti. Nočejo razvrednotiti tradicije, zato jo striktno upoštevajo, kar recimo pomeni, da od vseh likov lahko govori le ta star, in tega se držijo kot pijanec plota, če se še malce naslonimo na kalamuon. Martin Trpin na vprašanje, kako dobri igralci morajo biti člani laufarije, odgovori kratko: »Boljši ko so, boljše je.«

Seveda pust ne more biti vsak, ker lik zahteva določene telesne atribute – glede na to, da obleka iz mahu letos tehta med 60 in 70 kilogrami, je določena telesna moč nujna. Ljudje morajo likom verjeti, zavezani smo ustnemu izročilu in držimo se tradicije, so si enotni sogovorniki.



Da so laufarji resnično nekaj posebnega, dokazuje dejstvo, da imajo poleg kurentov edini svojo muzejsko predstavitev. »Stare šege in navade, še posebno pustovanja, so del naše raznolike kulturne dediščine. Gre za pomemben segment lokalne dediščine, zanimive tudi za obiskovalce, ki prihajajo iz drugih koncev Slovenije, še zlasti za šolske skupine.

Na razstavi Pust je kriv! Pripoved o cerkljanskih laufarjih otroci spoznajo vse laufarske like in sam pustni obred. Poleg laufarije se srečajo tudi z lokalnim narečjem, v katerem poteka pustna obsodba. Sami preberejo zapis v narečju in na konkretnih primerih spoznajo nekatere njegove posebnosti,« izobraževalno vlogo, ki jo imajo liki, pojasni vodja Cerkljanskega muzeja Milojka Magajne.

Smrtna obsodba mu ne uide

Pust resda živi na razstavi, a možnosti, da mu letos smrtna obsodba za vse slabo tako na lokalni kot državni ravni morda uide, ni niti najmanjše. Luknjaste ceste, lokalna nagajanja Idrijčanom, 250-kilometrski obvoz zaradi zapore Zale, pa prazne police cerkljanske veletrgovine in novi svetniki, zelena zima ter zapleti s parkiriščem pri Eti – za vse bo kriv in kot simbol zime ga bodo laufarji v torek obsodili ter usmrtili z botom (drvarski leseni bat, op. p). Kriv bo, da bo lahko prišla pomlad.



Morda bo med branjem obtožnice izkoristil nepazljivost svojih ječarjev in zbežal med radovedno množico; dvoma, da ga bodo ta terjasti pripeljali nazaj, ni. Ker tako pač veleva tradicija in te – kot smo že večkrat poudarili – se v laufariji zvesto držijo.

Medtem ko se na obleko za ta smrekovega nizajo bodičaste vejice, med glasnimi zvoki harmonike in radovednimi pogledi bolj sramežljivih članov društva, se s fotografom počasi zahvaliva za gostoljubje. Kostuma za ta bršljanovega v februarskem poznem popoldnevu sploh še niso začeli šivati – zanj vsako leto porabijo od 7000 do 10.000 bršljanovih listkov, zato imajo člani laufarije dela še ogromno. »Res nam ni dolgčas,« pritrdi Tomaž. Verjamem mu na besedo.