Na spletni strani laufarije že poteka odštevanje dni oziroma ur do pustnega torka – posebnega »letnega časa v Cerknem, ko ima pustovanje prednost pred vsem. Bistvo laufarije se z leti ne spreminja – živi in se razvija v svojih okvirih in Cerkljani jo, še posebno mladina, sprejemajo kot del svoje lokalne identitete. 25 pustnih likov, vsak s svojo lastno, natančno definirano vlogo, klicanje pomladi, dva dni veselja in na koncu pust, ki je vedno kriv za vse.

Če si v »kalamuonu«, pomeni, da si živ

Ljudje so maskam vedno pripisovali posebno moč. Cerkljanski laufarji naj bi po starem izročilu priklicali pomlad, ljudem pa prinesli dobro letino. Po hišah jih pred novim letom, ko začnejo svoj »koledniški pohod«, vedno radi sprejmejo in so ponekod celo užaljeni, če gredo mimo. Ljudem zaželijo zdravja, sreče in predvsem dobro letino, od tu rek »de bo ripa bel debiela« (da bo repa bolj debela).

Prebivalci pustno dediščino, ki so jo leta 1956 obudili po več kot 30 letih premora, jemljejo nadvse resno. Laufarjev mimo pustnega časa tako nikoli ne boste videli na ulicah Cerknega ali drugih mest; na pustni torek morajo najpozneje ob polnoči sneti masko, sicer bi se jim za vedno prilepila na obraz.

Prvi laufar pride na ulice na prvo nedeljo po novem letu. FOTO: Mavric Pivk/Delo

25 likov in 26 mask

Laufarija v Cerknem je pustni običaj, ki naj bi izhajal iz poganskih obredov. Pisnih gradiv o njenem nastanku ali poreklu ni, ohranilo se je samo ustno izročilo. Laufarska družina šteje 25 likov in 26 mask – en lik ima dve maski. Vsak laufar – ime naj bi izviralo iz besede laufen, teči, tekati, ker ta terjasti divjajo naokoli – nosi »​larfo«​ oziroma masko in kostum. Kot so zapisali pri Društvu Laufarija Cerkno, lahko liki simbolizirajo določene človeške napake in slabosti, s tem posredno nastavljajo ogledalo ljudem. Predstavljajo lahko določen socialni sloj ali krajevnega posebneža, nekateri liki pa segajo daleč v poganske čase. Larfe so vse razen ene izrezljane iz lipovega lesa.

Oprave posameznih likov so narejene posebej zanje, za tri laufarje se obleka našije vsako leto na novo – za ta bršljanovega, ta smrekovega in za pusta. Oprave zadnjega ne more nositi vsak – že zaradi fizične omejitve. Kostum, ročno zašit iz mahu, namreč tehta najmanj 40 kilogramov. Če je mah manj suh, lahko tudi več.

Na drugi strani, kot je pojasnil predsednik Društva Laufarija Cerkno Tomaž Lahajnar, si morajo člani društva pustno opravo »zaslužiti«. Ko se pridružijo laufariji, začnejo od spodaj navzgor – do člana kraljeve sodnije, ki ima celo večjo veljavo kot predsednik društva, je torej dolga pot. Ampak prav zaradi upoštevanja pravil in resnega odnosa, ki ga imajo člani društva do kulturne dediščine, je danes laufarija morda celo bolj živa in aktualna kot kdaj koli prej.

Priprave na pustovanje se začenjajo že pred novim letom. FOTO: Uroš Hočevar/Delo

Zgodb je precej, in čeprav so nekatere (morda) izmišljene, spet druge ne, jemljejo člani laufarije svoje poslanstvo nadvse resno. Tomaž Lahajnar je povedal, da je med mladino ogromno zanimanja za to, da pustna dediščina v teh koncih še zdaj živi. Laufarija ima jasno definirano hierarhijo, ukoreninjena pravila, ki se jih morajo držati vsi – tako tisti, ki so se ji ravnokar priključili, kot starejši, ki običaj poznajo do obisti. Društvo trenutno šteje več kot 100 članov in po besedah Lahajnarja ni strahu, da bi se pustna zgodba končala, tudi zaradi dobrega sodelovanja z vrtci, šolami in drugimi institucijami v občini.

Kako zelo so krajani, pa tudi preostala javnost, pogrešali laufarijo, dokazuje zanimanje za obisk nedeljske in torkove povorke – ob novici, da laufarija letos bo, in po lanski virtualni različici celo znova v živo, je namreč završalo. Člani društva so bili nemudoma pripravljeni prevzeti vsak svojo nalogo, kostumi so zašiti, maske pripravljene. Konec, ki ga vsako leto doživi pust, je jasen že dolgo pred udarcem z botom.

Laufarija je po besedah etnologinje in kulturne antropologinje Adele Pukl iz Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) po svojem scenariju ena najbolj celovitih pustnih iger. O pomenu laufarije nekoč in danes je povedala: »Laufarija je eno najprepoznavnejših slovenskih pustovanj in ikona kulturne dediščine Cerknega in Cerkljanskega. Šemsko skupino laufarjev odlikujejo lesena naličja, kakršnih ne srečamo nikjer drugje v Sloveniji. Prva svetovna vojna in nova oblast sta laufarijo prekinili, vendar so jo leta 1956 na osnovi ustnih virov v celoti obnovili. V poznejših letih so sicer dodali še nekaj novih likov, vendar gre v osnovi za zavestno ohranjanje cerkljanske pustne dediščine. V šegi danes prepoznamo tako težnjo po trajnosti kot tudi po spreminjanju in inovativnosti.«

Pustu tudi letos ne bo ušel udarec z botom. FOTO: Sašo Tušar

Mlado in staro bo na ulicah

V Cerkljanskem muzeju je laufariji posvečena stalna razstava Pust je kriv! – pripoved o cerkljanskih laufarjih, ki jo po besedah vodje muzeja Milojke Magajne na leto obišče okrog dva tisoč obiskovalcev. Na razstavi so predstavljeni vsi liki, njihova oprava pa tudi vsakoletni potek obreda vse do končne razsodbe. Razstavo spremlja multimedijska vizualizacija s številnimi fotografijami in filmskimi odlomki.

»Za obiskovalce je obisk razstave o laufariji najbolj privlačen del v našem muzeju, navduši jih bogastvo likov in samega pustnega obreda. Razstava jim je, sodeč po knjigi vtisov, všeč,« je povedala Milojka Magajne. V Slovenskem etnografskem muzeju pa imajo na stalni razstavi Med naravo in kulturo na ogled 20 lesenih obraznih naličij, še štiri hranijo v depojih.

Kostum pusta lahko tehta tudi več kot 40 kilogramov. FOTO: Uroš Hočevar/Delo

Pustni čas se v Cerknem začne prvo nedeljo po novem letu, ko se po maši na ulicah mesta pojavi prvi laufar. Naslednjo nedeljo prideta dva ali trije, nato jih je vedno več, vse do debele – pustne – nedelje, ko se v sprevodu laufarska družina sprehodi do Glavnega trga, kjer cesarsko-kraljeva sodnija pusta javno obtoži za vse neumnosti, pregrehe, traparije in kozlarije, ki so se zgodile v Cerknem in širše od prejšnjega pusta.

Obtožnica, tako imenovani kalamuon, se bere v cerkljanskem narečju in je za domačine, kot pravijo v Društvu Laufarija Cerkno, pravi magnet. Kalamuon se namreč piše na skrivaj in nihče do javnega branja ne ve, ali se bo znašel v njem. Mlado in staro bo v nedeljo in torek na ulicah Cerknega. Člani Društva Laufarija ne vabijo zaman z rekom: »Pridte u Cierkna, de bo ripa bel debiela.«