Prva nagrada za mojstrico čaranja

Ko je Ivan Minatti spesnil Nekoga moraš imeti rad in omenil tudi kamen, gotovo ni imel v mislih osupljivih lepot, ki jih ponuja zahod Združenih držav Amerike. Parki in narodni parki, ki jih po Ameriki res ne manjka, so tudi eden od močnih magnetov za obisk Kalifornije, Arizone in Utaha. Celo razvajene in marsičesa lepega vajene popot­nike pustijo brez besed. Veter, voda in nihajoče temperature znajo iz »navadnega« kamna sklesati osupljive strukture, ob katerih si želiš le to, da se presenečenja ne bi nikoli končala. Narava je mojstrica čaranja.
 

Arches (Utah)

Narodni park Arches spada med najbolj priljubljene in obiskane parke v ZDA. Tamkajšnje fantastične kamnite strukture dokazujejo, da narave, mojstrice raznolikosti, ne more nihče prekositi. Mogočni loki, oboki, stebri, skale, ki lovijo ravnotežje druga na drugi, so nastali z erozijo peščenjakastih tvorb.



Po takšni res nori pokrajini se je mogoče voziti kar 30 kilometrov, za vsakim ovinkom pa se razkrijejo novi neobičajni pogledi, ki jih v daljavi dopolnjujejo zasnežena gorovja. Menda nikjer na svetu ni tolikšne koncentracije lokov in obokov, približno 2000 so jih našteli, največji med njimi je delikatni Landscape Arh, pod katerim se zlahka zbere večja družba, saj meri kar 93 metrov. Še lepši kot ogledovanje iz avtomobila je sprehod od ene do druge skulpture. Fotografije Shutterstock
 

Yosemite (Kalifornija)

Američani so znameniti park Yosemite v Kaliforniji zavarovali kot javno dobro že davnega leta 1864, zaslugo za to ima tedanji predsednik Abraham Lincoln. Čeprav je med državljansko vojno in po njej gotovo reševal bolj usodne probleme, je prepoznal, da mora to izjemno naravno bogastvo ostati dostopno vsem in da ga je treba ohraniti za prihodnje rodove. Zdaj so Yosemiti eden najbolj priljubljenih narodnih parkov v ZDA, zlasti poleti je glavna dolina kar preveč turistično oblegana.



Obiskovalci pa morajo vzeti v zakup tudi takšna svarila: »Morda ne boste srečali medveda, a zavedajte se, da to ni prav verjetno.« Poleg čudovitih jezer, osupljivih slapov in spokojnih travnikov mu poseben čar daje znamenita stena El Capitan, magnet za plezalce z vsega sveta. Tudi v pozni jeseni, ko navpični granitni monolit še vedno oddaja v poletnih mesecih vsrkano toploto, ob večerih v njem žarijo lučke plezalcev, ki bodo na poti proti vrhu prenočili v steni. Ko se noč prelije v poznojesensko jutro, obiskovalec začuti prvinskost lepot, ki ga obkrožajo, in jasno mu je, zakaj je indijansko ljudstvo Miwok tam stoletja živelo v sožitju z naravo. Vse do zlate mrzlice in osvajalcev, ki so si brez usmiljenja prilastili njihov svet.
 

Bryce Canyon (Utah)

Ko že pomisliš, da si videl vse, kar lahko naravne sile izklešejo iz različnih kamnin, se ustaviš v narodnem parku Bryce Canyon in – spet le strmiš. Rdečkasti, oranžni, rožnati, sivkasti in beli koničasti stolpiči, ki jih geologi imenujejo huduji, se združujejo v nekak­šne gozdičke in obiskovalce vabijo, naj se sprehodijo med njimi. Ne glede na to, ali nanje gledaš z vrha ali si privoščiš spust v pravljično pokrajino, je vedno čarobno. Ne gre sicer za pravi kanjon, ampak prej nekakšen naravni orjaški amfiteater. Tudi v Bryceu, tako kot v drugih parkih, obiskovalcem ponujajo številne aktivnosti, med drugim opazovanje nočnega neba daleč stran od mest in geološki festival.


 

Veliki kanjon (Grand Canyon, Arizona)

Le malo naravnih znamenitosti na tem svetu se lahko v veličast­nosti primerja z Velikim kanjonom, pa čeprav ni niti največji niti najgloblji na svetu. Zgolj številke ne morejo dovolj nazorno prikazati njegovih razsežnosti in osupljive lepote, to v resnici začutiš šele, ko stojiš na robu katere od njegovih, zdi se da neskončno visokih, pečin. A vendar omenimo podatke: kanjon je dolg 446 kilometrov, širok do 29 kilometrov, največja globina pa je 1,6 kilometra.



Ko se nad njim preganjajo meglice, postane še bolj skrivnosten. Za vse, ki jih zanima geološka zgodovina, je Grand Canyon kot velika učilnica na prostem, saj razkriva izvrstno ohranjene plasti kamnin iz starejših obdobij geološkega razvoja. Je eden najbolj nazornih primerov, kako na različne sloje kamnin deluje rečna erozija, a tudi tistim, ki jim za znanost ni mar, obisk pusti globok vtis.
 

Mono Lake (Kalifornija)

Sredi izsušene pokrajine, pravzaprav kar prave puščave, je nenavadno že to, da popotnik naleti na jezero. A Mono Lake v ameriškem okrožju Mono v Kaliforniji skriva še vrsto zanimivosti. Zaradi izredne koncentracije soli so na njegovem obrežju, pa tudi v jezeru samem, zrasle nenavadne solne formacije, nekakšni stolpiči in stolpi, strokovno poimenovani tufe. Slikovita pokrajina bi bila odlično prizorišče za snemanje znanstvenofantastičnega filma, takšna pa se zdijo tudi bitja, ki so se prilagodila življenju v izjemno zahtevnem okolju. To so posebne vrste muh in rakov, zaradi katerih je jezero vabljiv habitat za približno dva milijona ptic selivk.



Jezero, ki nima izliva, je nastalo pred 760.000 leti, v zadnjih letih pa je bil njegov obstoj resno ogrožen. Ko je Los Angeles jezerske pritoke preusmeril za potrebe mestnega vodovoda, se je gladina jezera nevarno znižala. Ljudska iniciativa za Mono Lake je v sodni bitki dosegla, da je moral Los Angeles del voda znova usmeriti v jezero. Zdaj se njegova gladina počasi spet zvišuje.
 

Monument Valley (Arizona, Utah)

Pogled seže daleč po rdečkasti ravnici, prah se vrtinči, iz oblakov se sem in tja izriše orjaška skala nenavadnih oblik, kot bi jo z orodjem obdelal kipar velikan. Ni privid, to je Monument Valley, lahko bi ji rekli Dolina spomenik ali spomenikov. Naravne skulpture, nekakšni osamelci, se več deset metrov visoko dvigujejo proti nebu in na ozemlju Indijancev Navajo ustvarjajo slikovito pokrajino.



Že od 30. let prejšnjega stoletja ima kultni status, saj je znameniti režiser John Ford tu posnel več vesternov, med drugim Poštno kočijo in Iskalce. Primernejšo kuliso bi res težko našel. Ena od razglednih točk, na kateri je imel režiser menda najboljši razgled nad dogajanjem, se še danes imenuje po njem. Z malo domišljije lahko zaslišiš drdranje kočij in bojne krike Indijancev. Odlično naravno kuliso so uporabili tudi v filmih Goli v sedlu, Forrest Gump in še nekaterih.
 

Horseshoe Band (Arizona)

Reka Kolorado je na svoji 2300 kilometrov dolgi poti, ki se začne v Skalnem gorovju in konča v Kalifornijskem zalivu, ustvarila čudovite podobe, ena od njih je orjaški rečni meander v bližini mesta Page, poimenovan po konjski podkvi, Horseshoe Bend. Ob sončnem zahodu se na vrhu strme 300 metrov visoke pečine gnetejo amaterski in profesionalni fotografi, da bi v najboljšem trenutku ujeli slikoviti prizor. Pogledi v globino zbujajo vrtoglavico, posebno doživetje pa je, ko se s čolnom zapelješ po tem osupljivem delu reke. Zaradi družabnih omrežij je meander vse bolj obiskan.
 

Antelope Canyon (Arizona)

Le zakaj bi nekdo prevozil na stotine kilometrov, da bi se sprehodil po enem od dveh kanjonov, pri čemer je prvi le malenkost daljši od 400 metrov, drugi pa kar polovico manj? Ne zveni smiselno, razen če gre za eno od izjemnih čudes, ki jih je v Arizoni, na ozemlju Indijancev Navajo, ustvarila igriva narava. S površja kanjona niti ne opaziš, šele ko se približaš vhodu vanj, se razkrije razpoka v zemlji. Ko se po lestvi spustiš nekaj metrov v globino, te objamejo rdečkasto oranžne stene, kakor da bi se prepustil slikovitim rdečkastim valovom.



A tudi tu lahko osupljiva narava pokaže svojo uničujočo moč. Že ob najmanjšem deževju se v le nekaj sekundah v kanjon zlije ogromna količina vode. Pred nekaj leti je v smrt odplavilo skupino francoskih turistov. Tudi zato obisk kanjona ni mogoč na lastno pest, organizatorji pa ob verjetnosti padavin nemudoma ustavijo oglede. Kar čudno se zdi, da Indijanci plemena Navajo takšni lepoti niso pripisali religioznega pomena.