Preživeti z listom solate na dan

O načinu prehranjevanja ima vsakdo tako ali drugače utemeljeno, a vendar svoje prepričanje. Toda svet je poln blagobesednih zaklinjevalcev, ki reklamirajo svoj pogled na te zadeve. Ni še pomladni čas, ko se od vsepovsod slišijo glasovi o umetnosti razstrupljanja, tako rekoč očiščenja in pomlajenja. Kot da bi bila zima apokalipsa, dobronamerneži pa nam poskušajo svetovati, kako razstrupiti od mesecev strupene zime zastrupljeno telo.

Poleg takih apostolov so še drugi, tisti, ki mislijo, da edini vedo, kaj bi sploh morali jesti. Njihovi verniki so na poti, ki vodi v ortoreksijo, sumljivo veščino edino »pravega apetita«, oziroma k zasvojenosti z zdravo prehrano.

Ko jesti »pravilno« oziroma »zdravo« postane obsesija in se vprašanje samopodobe približa vsemu tistemu, kar v zdravstvenem in social­nem smislu povzročajo druge motnje hranjenja, je morda skrajni čas, da se posameznik globoko zamisli nad osnovami. Morda najprej nad tem, da telo pač potrebuje hrano, čim bolj raznoliko, čim bolj veselo, okusno in zapeljivo.

Kakšne obljube so lahko tako močne, da silijo k odreka­nju, samokaznovanju, prehranski enoličnosti, sezonskemu trpljenju, celo anksioznosti in depresiji? Uspešnost? Uspešnost nasploh ali zgolj pri rekrea­tivnem športu (ki spet lahko postane nič drugega kot obsesija)? Boljši videz, počutje? Kako se je potem, ko se nekdo odloči z jedilnika izločiti živila, za katera so lažni preroki oznanili, da niso »zdrava«, »dobra«, »pravilna«, mogoče znebiti krivde pri zdrsih? O nečem ni dvoma – ortoreksija in druge motnje hranjenja so zapletena bolezen, na katero vpliva več dejavnikov, a na srečo dobro ozdravljiva.

Problem napačnih informacij

Britanska specialistka za motnje hran­jenja Renee McGregor se je pred nekaj leti v knjigi Ortoreksija – ko se zdravo prehranjevanje sfiži navrgla niz odličnih ugotovitev in nasvetov, kako sestopiti z vrtiljaka, ki ga poganja obsedenost z zdravim prehranjevanjem. Med njenimi vpogledi je nespregledljivo spozna­nje, da je vedeti več res lahko velika prednost, a težave nastopijo, ko se vedenje o prehranjevanju ob napačnem sklepanju sprevrže v neumnost.

Ortorek­sijo po njenem mnenju razširja ravno nepoznavanje dejstev o prehranjevanju. Svet je zapolnjen s pravimi in napačnimi informacijami, še dodatna težava pa je, da se merila, kaj je verodostojno, spreminjajo. Zdi se, da je na primer dovolj znanstvenih dokazov za to, da sladkor, sol in nasičene maščobe niso nekaj, kar bi našemu telesu prinašalo veselje, s čipsom in čokolado si kljub užitku pač ne moremo kupiti svobode in zdravja, vendar ima pretiravanje v drugo smer prav tako uničujoče učinke. Renee McGregor piše iz svojih izkušenj, saj so k njej na kliniko prišli številni pacienti, ki se niso zavedali, da njihov strogo nadzorovani prehranjevalni in rekreativni režim ne le da ne naredi nič dobrega, ampak jim celo škoduje.

Uničujoči začarani krog

Kot primer je navedla dekle sredi dvajsetih, ki se je v želji po popolnosti najprej odrekla alkoholu v družbi in raje ostajala doma, kot da bi se družila s kolegi. Potem se je odrekla sladkorju, nato kruhu, naposled še vsem ogljikovim hidratom in mlečnim izdelkom. Živela je le še od koščka perutnine ali ribe z zelenjavo dvakrat na dan, a jo je – izolirano, čustveno nestabilno in izčrpano – na zdravniškem pregledu doletel podatek, da ima za svojo starost in težo previsoko vrednost holesterola. Načelo jo je neuravnoteženo prehranjevanje, avtorica pa ob njeni zgodbi tudi razloži mehanizem, ki ga pri tem telo uporablja.

Izločanje živil iz prepričanja, da niso prava in da utegnejo škodovati, ker niso ekološko neoporečna in pridelana po strogih kriterijih »čistosti«, posamez­nika pogosto spravi v začarani krog vse hujšega zaostrovanja pravil, ki je uničujoč na različne načine. Kje bi se lahko končalo? Pri jabolku na dan? Ali kot omenja avtorica knjige, pri hvaljenju, da je mogoče preživeti z listom solate na dan, kar je seveda v popolnem nasprotju s tistim, kar je veljalo nekdaj, ko so s čezmerno težo ljudje razkazovali svojo družbeno moč in iznajdljivost. Ne, Rubensovih okroglih dam danes ne bi povsod lepo sprejeli, pravzaprav bi jih izločili, kot se izločajo in odrekajo družbi tisti, ki jih skrbi, da ne bi pomotoma ali v zanosu pojedli česa nezdravega in napačnega.

Počasi k vrednotam preteklosti

Nezdrave metode prehranjevanja se po avtoričinem mnenju ni mogoče znebiti prek noči, tako kot tisti, ki hočejo na primer za vsako ceno postati mišičasti, mišično maso pridobivajo razmeroma počasi in s trudom, je tudi pot k cilju v nasprotni smeri, k bolj zdravemu prehranjevanju, počasna in se je je dobro tudi lotiti tako, s počasnimi koraki. Cilj bi po njenem mnenju bil tisto, kar je poznala že tradicionalna kuhinja, ki je krožnik razdelila na tri dele, enega z ogljikovimi hidrati, drugega z beljakovinami in tretjega z zelenjavo, seveda z ustreznimi dodatki, od mlečnih izdelkov do oreščkov, nasploh pa naj velja pravilo, da v zmernih količinah ni nič prepovedano. To velja tako za hrano kot šport ali delo. Predvsem, svari avtorica, se ne bi smeli preslepiti in užitka v hrani zamenjati s preganjavico, da smo storili nekaj napačnega.