Preseči zaljubljenost?

Čeprav gre za dve besedi – zaljubljenost in ljubezen –, večina ljudi po svoje enači njun pomen, češ da je zaljub­ljenost zgolj zelo intenzivna začetna ljubezen. Iz tega izhaja prepričanje, da se morajo najprej v nekoga zaljubiti, da bodo lahko po tem, ko bo minila »ta prva faza«, prešli v drugo fazo, bolj umirjeno ljubezen.

Za človeka iz zahodnega sveta je nepoj­mljivo, da bi lahko kdo koga globoko ljubil, ne da bi se prej vanj zaljubil. Ker doživljamo vzajemno zaljubljenost kot zelo prijetno čustveno stanje, je kolektivni ideal partnerskega odnosa trajna zaljubljenost in večni občutek ljubezenske sreče.

Posledica vsega tega je, da prepuščamo izbiro partnerja svojemu »srcu«. Za »srcem« – kot poetično metaforo – pa se v resnici skrivajo naši globoki nezavedni procesi. Povedano z drugimi besedami, dopustimo, da nam partnerja izbere naše »hollywoodizirano« nezavedno.

Če se vprašamo, koliko je takšno izbiranje partnerja uspešno, pa se kaj hitro so­očimo s statističnimi podatki, ki govorijo o krizi ljubezenskih odnosov; o velikem številu ljudi, ki so nezadovoljni s svojimi ljubezenskimi zvezami in zakoni; o zelo visokem deležu ločitev in velikem številu osamljenih ljudi, ki še vedno niso našli svoje »izgubljene polovice«.



Zaradi vsega tega je treba proučiti vlogo zaljubljanja v našem življenju in v kakšnem odnosu je do ljubezni. Sta to različni čustvi? Lahko zaljub­ljenost preraste v ljubezen? Se lahko ljubezen začne kako drugače? Ali obstajajo drugi načini za izbiranje ljubezenskega partnerja ... In glavno vprašanje: je zaljubljenost pot v obljubljeno kolektivno srečo ali kolektivno nesrečo?

Ker zaljubljenost in ljubezen doživljamo na podoben način, ju je težko razlikovati brez določene stopnje »čustvene pismenosti«. Poznavanje psiholoških procesov, ki se dogajajo v osnovi teh čustev, nam pomaga, da ju bolje razumemo in ločimo med seboj. Najbolj na kratko povedano: ljubezen je čustvo, ki temelji na mehanizmu čustvenega povezovanja, medtem ko je zaljubljenost čustvo, ki temelji na idealizaciji. Z drugimi besedami, gre za različni čustvi.

Glavna razlika je v tem, da je ljubezen zelo stanovitno, dolgotrajno in trdno čustvo, medtem ko je zaljubljenost nestabilno in minljivo čustvo, ki le redko traja dlje kot nekaj let.



Razlog za minljivost zaljubljenosti je prav v minljivosti idealizacije, na kateri temelji. Besedi ideal in idealizacija izvirata iz besede ideja in označujeta »natanko tisto, kar si je nekdo zamislil«. Da bi se nekdo lahko zaljubil, mora imeti v svoji psihi zamišljeno predstavo o idealni ljubezni – fantazijo, da bo trajno ljubezensko srečo našel takrat, ko bo našel in prepoznal idealnega partnerja, s katerim bo lahko vzpostavil idealno zvezo.

Zaljubljanje je visoko selektiven proces, tako da se številni leta in leta ne zaljubijo. Da bi se človek zaljubil, mora srečati nekoga, v katerem bo videl dovolj podobnosti z lastnostmi zamišljenega idealnega partnerja. Ko začne verjeti, da je v resnici našel partnerja, ki ustrezna njegovemu idealu, se sprožijo nezavedni procesi in zdi se mu, da se je zaljubil. Takrat namreč ni sposoben, da bi tega drugega človeka razlikoval od lastne predstave, tako da ga ne vidi takšnega, kakršen je v resnici.

Zaljubljeni verjamejo svojim čustvom, ta čustva pa so zelo intenzivna, ne glede na to, ali so prijetna ali neprijetna. Tako ekstatična vzhičenost kot najgloblje trpljenje sta zanje dokaz, da je ta drugi v resnici »pravi« oziroma »prava«.



Ker idealizacije ni mogoče trajno ohraniti, je zaljubljenosti usojeno, da je minljivo čustvo. Sčasoma se bodo namreč nakopičila tista ravnanja tega drugega človeka, ki dokazujejo, da še zdaleč ni idea­len, tako da zaljubljenec ne more več ohranjati svoje projekcije. Ko se to zgodi, zaljubljenec »spregleda« in zaljubljenost izpuhti. Ker prenehanje idealizacije nujno pripelje do večjega ali manjšega razočaranja, lahko trdimo, da zaljubljenost ni prva faza ljubezni, temveč gre za prvo fazo razočaranja.

Kolektivno nezavedno zahodnega človeka je prežeto s slikami idealne ljubezni, ki jih je v generacijah vpijal z gledanjem filmov in branjem literature. Čeprav žalostne statistike kažejo, da idealizacija in nerealna pričakovanja vedno znova vodijo v razočaranje, nezadovoljstvo in ljubezensko nesrečo, sodobni človek še vedno verjame, da brez zaljubljenosti ne bo mogel uresničiti ljubezni.

Če je nesrečen, je samo zato, ker še vedno ni našel »pravega« oziroma »prave«. Ves čas upa, da bo enkrat v življenju doživel svojo »filmsko« ljubezen.

Način, na katerega se bomo rešili iz kolektivne pasti zaljubljenosti, je, da »srce« povežemo z »možgani«. To pravzaprav pomeni, da svoje nezavedne procese povežemo z zavednimi in jih spravimo pod njihov nadzor. Prvi korak je, da se odrečemo idealom in otroškemu prepričanju, da nam bo ljubezen prinesla večno življenjsko srečo. Drugi korak je, da človeka razlikujemo od zveze, ki bi jo lahko z njim uresničili.

Ko ljudje vedo, kakšno ljubezensko zvezo si želijo, tudi veliko lažje uvidijo, ali se človeka, ki jim je všeč, da ali ne da umestiti vanjo.