Predpis je predpis

Včeraj me je ob devetih zjutraj poklicala neznana ženska in me s sitnim glasom obvestila, da sina nisem pripeljala k logopedu v Šiško. Kliče me, mi je povedala, iz gole prijaznosti, preden ga za vedno in dokončno izbriše s svojega seznama. Ni mi bilo jasno, o čem govori, a takoj se mi je v kotiček možganov priplazil Josef K., ki v Procesu tava naokrog, nevedoč, česa ga sploh obtožujejo.

Odgnala sem misel na Kafkovega protagonista in gospe z zoprnim glasom, ki se je očitno nahajala v Šiški, razložila, da ima sin že več kot eno leto logopeda v Črnučah. Ni se mi dalo ukvarjati z njo, sicer bi ji pojasnila, da nas iz Črnuč pred vsako obravnavo pokličejo in prijazno spomnijo, da je sin naslednji dan naročen pri njih, sploh pa je naš petletnik na prvi pregled čakal tako dolgo, da se je vmes sam naučil popolno izgovarjati črko r.

Ko sem se ji sarkastično zahvalila za prijaznost in odložila telefon, mi je postalo žal, da je nisem vprašala, zakaj me ni poklicala recimo pet čez osmo, ko je ugotovila, da nas ni na pregled, za katerega smo po mojih izračunih dobili termin konec leta 2021, zakaj je čakala celo uro.

Potem mi je Josef K. v moji glavi prišepnil, da gre morda za predpis, da mora tisti, ki naj bi prišel na obravnavo, dejansko zamuditi celotnih 60 minut, da ga lahko potem nasikana gospa z rdečim kulijem izbriše iz svoje velike črne knjige. Kar predstavljala sem si jo, kako sedi za mahagonijevo mizo, zadovoljno zaprede »Rakovec Kurent«, nato pa s koščeno roko z dolgimi, rdečimi nohti zgrabi kemični svinčnik in se loti črtanja.

Slovenci smo svetovni prvaki v birokraciji. V rajnki Jugoslaviji smo se morda še lahko slepili, kako pridni, delavni in učinkoviti smo, z razpadom države pa so se začele iluzije rušiti in ostal je le še kup papirjev in obrazcev, ki ga je treba najprej izpolniti, potem pa čakati, da nas pokoplje pod seboj.

Da je ta grožnja realna, kaže dejstvo, da smo v prejšnji vladi dobili ministra za digitalno preobrazbo. Tudi aktualna oblast razume, da je nevarnost resnična, in v spopad z gorami papirja pošilja ministrico Emilijo Stojmenovo Duh. Ta je v nedavnem intervjuju za naš časopis obljubila, da bo življenje bolj preprosto z nekakšno super elektronsko kartico, s katero bomo dostopali do najrazličnejših storitev.

Mogoče bomo v denarnici res imeli kakšno kartico manj, toda močno dvomim, da bo naše življenje zato kaj bolj enostavno. Slovenska javna uprava bo gotovo poskrbela, da bomo tudi na spletu ure in ure preživeli med klikanjem po gori elektronskih obrazcev.

V nasprotju s splošnim prepričanjem Slovenci obrazce in predpise naravnost obožujemo, kar bi znala biti posledica naše zgodovine. Naučili smo se, da se je treba držati črke zakona, pa bo z nami (najverjetneje) vse v redu.

Da po vedno novih predpisih naravnost hlepimo, se je pokazalo tudi v pandemiji, ko oblastem nikakor ni uspele dovolj hitro pisati vseh odlokov in izjem k odlokom. Ljudje smo bili zmedeni, terjali smo natančna navodila. Predpisi so dobri, tudi če so katastrofalno slabi.

Predpise je včasih težko razumeti, saj so zelo zapleteni. Odlikovanja, zavrnjena v Bata vrečki, lahko ponovno slovesno izročimo, medtem ko Prešernove nagrade, zavrnjene brez Bata vrečke, ne moremo.

V mojih domačih krajih kroži anekdota o policistu, ki je tu služboval davno pred mojim rojstvom in je bil na Kozjansko kazensko premeščen. Prej je mož postave patruljiral nekje v Savinjski dolini in nekega dne je prijel človeka, ki je brez ustrezne dovolilnice lovil ribe.

»Ali ne veš, kdo sem? Jaz sem tvoj šef iz Ljubljane!« mu je dopovedoval aretirani, policist pa se ni dal motiti. »To bi lahko rekel vsak,« mu je zabrusil, ga z lisicami priklenil na svoje kolo in ga peš gnal na policijsko postajo. Legenda pravi, da je njegovega nadrejenega skoraj kap, ko je predenj prignal visoko živino iz prestolnice. Ko ga je komandir postaje vprašal, ali se ne zaveda, kakšno neumnost je naredil, ga je naš policist strmo pogledal v oči in rekel: »Predpis je predpis.«