Komu gori?

Na Krasu se v enem najbolj sušnih poletij doslej borijo z največjim požarom v zgodovini naše mlade države. Ogenj je pogoltnil okoli dva tisoč hektarov, samo v sredo je letalska enota Slovenske vojske na požarišča odvrgla okoli pol milijona litrov vode. Na pomoč so nam priskočili Avstrijci in Slovaki s helikopterjem ter Hrvati s canadairom.

Ljudje so trepetali za svoje domove, cele vasi so morali evakuirati in samo požrtvovalnim gasilcem, ki na pomoč prihajajo iz vse države, se lahko zahvalimo, da ni bilo najhujšega, da v naravni katastrofi nihče ni izgubil življenja, kot se je zgodilo v sosednji Italiji, kjer je umrla prostovoljka. Ogenj se ne zmeni za banalnosti, kot so nevidne črte, ki ločujejo države.

Medije in družbena omrežja so preplavile podobe apokalipse, posnetki in fotografije, žareče v oranžni svetlobi ognja, ki golta vse pred seboj. Pokrajina po požaru je popolnoma opustela. Na tleh je ostala debela plast pepela, tam, kjer so bila nekoč drevesa, so ožgani štrclji.

Narava nam vse bolj kaže zobe, mi pa se še vedno pretvarjamo, da ne vidimo njenega srda. Morda pošljemo paket izotonične pijače v plastenkah za herojske gasilce, mogoče celo nakažemo prispevek lokalnemu gasilskemu društvu, potem pa se poskrijemo nazaj v klimatizirane domove, se raje kot na poročila, ki so polna podob opustošenja, priklopimo na Netflix in se odločimo, da je svet postal preveč depresiven, da bi se še ukvarjali z njim. Ali pa se na facebooku pridružimo skupini, ki je v četrtek zvečer množično meditirala za dež, ki bi pomagal gasilcem.

Tole pišem na balkonu ob enajstih zvečer, ko se je končno dovolj shladilo, da so moji možgani sposobni oblikovati kakšen smiseln stavek. V naši slepi ulici v predmestju je ravno dovolj temačno, da se nad menoj jasno vidi Veliki voz. Že milijone let je tam, vselej enak, a na Zemlji pod njim se stvari bliskovito in dramatično spreminjajo.

Težko je določiti točko, na kateri smo popolnoma izgubili kompas, še težje je razumeti, zakaj si tega ne priznamo. Pehamo se za več in boljše, a domov v plastičnih vrečkah prinašamo vedno novo nevredno šaro, ki nam neha biti všeč v trenutku, ko zanjo plačamo. Plačujemo drage počitniške dejavnosti za otroke, ker jim najvrednejšega, kar imamo, svojega časa, ne moremo pokloniti, ker delamo, da bomo lahko domov prinašali nove plastične vrečke.

Najhuje je, da se udobju, ki to v resnici ni, nismo pripravljeni niti za sekundo odpovedati. Ko novoizvoljeni premier izjavi, da bi se bilo pamet­no kdaj odreči mesu, ga tri četrt države skoraj pribije na križ in vpije, da ni ptiča čez prašiča.

V namišljenem udobju smo tako samozaverovani, da nismo pripravljeni niti za stopinjo zvišati temperature v stanovanju poleti ali jo znižati pozimi.

Videti je, da smo trdno odločeni, da bomo v živo preizkusili staro indijansko prerokbo o tem, da bomo šele takrat, ko bo posekano zadnje drevo, ko bo zastrupljena zadnja reka in bo ujeta zadnja riba, ugotovili, da denarja ni mogoče jesti.

Še prej bomo mogočna drevesa, ki so v teh pasje vročih dneh vredna suhega zlata, vehementno podirali in namesto starih vil z vrtovi in dušo postavljali brezdušne kocke in jih za drag denar prodajali kot vilabloke.

Sredi zime bomo jedli jagode in se pritoževali, da nimajo pravega okusa. Za predimenzioniranimi avtomobili bomo še naprej skrivali najrazličnejše manke, tlakovali zelenice, regulirali rečne struge in trdno verjeli, da je najpomembnejša bitka letošnjega leta tista, ki jo Pogačar in Vingegaard bijeta na Tour de France.

Povojne generacije na naših tleh mislimo, da imamo srečo, ker se nam nikoli ni bilo treba bojevati v veliki vojni, izkusiti strahot taborišča, preganjanja ali lakote. Nismo pripravljeni verjeti, da stojimo na robu brezna in se z zadnjimi silami oklepamo, da nas ne potegne vanj. Skrajni čas je, da se zbudimo, in morda nas vsaj za trenutek zdrami nekaj tako grozljivega, kot je ogenj, ki žre vse pred seboj.