Po vrnitvi iz tujine sem zelo nesrečna

Pozdravljeni! Sem 32-letna poročena mamica dveh otrok (tri in šest let). Pred pol leta smo se po osemletnem življenju v tujini vrnili v Slovenijo. Ko sem se po koncu študija odločila slediti možu v tujino zaradi boljših poklicnih priložnosti, sem trdno verjela, da je to dobra poteza, ki nam bo prinesla srečo.

Sprva je bilo dobro. Mož je veliko delal, jaz pa zaposlitve, primerne svoji izobrazbi, nisem našla. Pogosto sem dobila občutek, da me domačini kot priseljenko gledajo zviška. Dogovorila sva se, da bom ostala doma in skrbela za otroka, dokler sta majhna. Ne morem reči, da nisem bila srečna. V meni pa je naraščala želja, da bi se tudi sama poklicno realizirala. Zato sem se zelo razveselila, ko je mož dobil ponudbo za delo v Sloveniji. Pričakovala sem, da bo zdaj naposled prišel čas zame.

Po vrnitvi me je pričakal šok. Prijatelji, ki sem jih nekoč imela, nenadoma nimajo več časa. Zaposleni so, vpeti v lastne projekte. Še težje je s poklicnimi priložnostmi. V pol leta se mi ni uspelo premakniti. Ali sem premalo ali preveč kvalificirana. Ovira je tudi to, da nimam formalnih delovnih izkušenj. Ko pa delodajalci slišijo za tujino, postanejo nekako previdni, če že ne sumičavi. Kakor da ne morejo razumeti, kaj je bilo narobe, da smo se vrnili. Zdi se mi, da me gledajo kot tempirano bombo. Nekoga, s katerim je »nekaj narobe«, tako da se mu je bolje izogniti. V splošnem sem neverjetno razočarana.

Kljub temu da sem si vrnitve v Slovenijo zelo želela, zdaj ugotavljam, da me moti kup stvari. Slaba organizacija, nepregledni birokratski postopki, dolge čakalne vrste v vrtcih (v javnem sploh nismo dobili prostora, še v zasebnem smo ga komaj), da o nižjem standardu zdravstvenih storitev ne govorim. Vsa ta situacija me zelo obremenjuje. Nezadovoljna sem, nesrečna. Mož karierno prosperira. Jaz pa tonem v obup. Nikjer se ne počutim doma. Ne v tujini, pa tudi v domovini ne. Ujela sem se v začarani krog nezadovoljstva in frustracij. Na vaši strani sem prebrala, da delate tudi z izseljenci. Mi lahko daste kakšen nasvet? Vnaprej hvala in prijazen po­zdrav! Simona

Simona, pozdravljeni! Hvala za zaupanje, da ste v stiski pomislili, da bi se obrnili name. To, da iščete različne načine, kako si pomagati in izstopiti iz »začaranega kroga«, v katerega ste se ujeli, je vsekakor pozitivno.

Priznati si morava, da je za vami zelo naporno obdobje. Življenje v tujini z dvema majhnima otrokoma je nedvomno velik psihološki zalogaj. Očitno ste v teh letih tujine marsikatero svojo željo, potrebo in ambicijo postavili na stranski tir. Tako je razumljivo, da ste se veselili vrnitve v domovino.

Neredko se zgodi, da v tak­šnih situacijah želeni cilj idealiziramo. Tudi naši možgani delujejo tako, da idealiziramo preteklost. Zato ste si Slovenijo verjetno predstavljali kot magično rešitev vseh nakopičenih težav. Ker se ta idealizirana pričakovanja niso uresničila, ste zmedeni, razočarani in prizadeti. Zelo verjetno zdaj na podoben način idealizirate življenje v tujini.



Pomembno je, da veste, da z vsem tem niste sami. Kar se vam dogaja, je zelo pogosta izkušnja izseljencev povratnikov iz tujine v domovino. Pravzaprav je kriza ob povratku, ki sledi idealizaciji in začetnemu navdušenju, prej pravilo kot izjema. Prijatelji so živeli svoje življenje naprej, razmere na delovnem trgu so se spremenile … Slovenija, v katero ste se vrnili, ni tista Slovenija, iz katere ste se izselili. Prav tako vi niste več isti. Dozoreli ste, se nadgradili z novimi izkušnjami, kompetencami in neformalnim znanjem …

Da se vsi ti vtisi in spremembe zložijo in usedejo na pravo mesto v vas, potrebujete – čas. Nekaj lastne iniciativnosti in aktivnosti bo v pomoč.

Ko berem vaše pismo, imam občutek, da doživljate stisko in frustracijo, ker poskušate obuti stare čevlje, ki ste jih prerasli … Videti je, da ste dolga leta postavljali sebe v drugi plan. Najprej je bil v ospredju mož s svojo kariero, potem skrb za otroke … Kje pa ste v vsem tem vi? Če svoje potrebe dolgo zapostavljamo, se naraščajoče nezadovoljstvo obrne proti nam in nas začne razjedati od znotraj.

Morda je dober začetek, da stopite iz starih okvirov in začnete pri sebi ceniti izkušnje in kompetence, ki ste si jih nabrali v tujini. Namesto da se ustavljate ob zmedenih in zavistnih pogledih, se poskusite veseliti širine, ki ste jo dobili. Namesto da se trudite najti neko »ključavnico«, kamor bi »pasali«, raje izhajajte iz sebe in se začnite spraševati, kaj si želite. Trenutno ste v prehodnem obdobju. Stare strukture več niso funkcionalne, novih še ni. Zato doživljate krizo. Poskusite videti to obdobje kot nekaj začasnega in priložnost, da na novo odkrijete sebe. Ne sprašujte se toliko o tem, kaj bi morali, rajši razmišljajte o tem, kaj si želite.

Dobro vam bo delo, če se boste pozitivno aktivirali. Redna kardiovaskularna aktivnost (tek, hoja, plavanje, kolesarjenje in podobno) je lahko dober začetek, da si v možgane prikličete nekaj hormonov, ki izboljšujejo razpoloženje. Spomnite se hobijev, stvari, ki so vas včasih veselile. Bi morda poskusili obuditi katerega od njih? Razmislite o tem, kako boste svoje dodatno znanje in pridobljene izkušnje začeli uporabljati. Tudi poklicno se bodo stvari počasi izkristalizirale, pri čemer vam bo prišla prav večja fleksibilnost.



Glede prijateljstev bo dobro, če se boste usmerili v prihodnost, ne toliko v preteklost. Poskusite stkati nova poznanstva. Morda bi bilo koristno, če bi se povezali z ljudmi s podobnimi izkušnjami. Na družbenih omrežjih obstajajo skupine izseljencev, v Ljubljani potekajo srečanja t. i. ekspatov, veliko dela na tem področju društvo VTIS – Društvo v tujini izobraženih Slovencev. Morda vam bo v pomoč, če se boste povezali in tako našli ljudi s podobnimi izkušnjami.

Podpora torej obstaja. Vaša stiska ni neobičajna, s podobnimi se srečuje veliko ljudi. Kot vsaka kriza je tudi ta predvsem povabilo za rast. Za to, da stvari postavite na novo, na način, ki bo bolj ustrezal vašim novim razsežnostim. Imate veliko stvari, na katere se lahko oprete: otroke, družino, znanje, izobrazbo … če jih naštejem samo nekaj, gotovo pa jih je še veliko več. Koristna je lahko tudi psihoterapevtska podpora, s katero boste osvetlili in nadgradili psihološke vsebine, ki so pripomogle k vaši situaciji.

Simona, želela bi vam, da bi v tej krizi prepoznali humus za rast, seme, iz katerega bo vzklilo novo življenje.
***
Tjaša M. Kos je psihologinja. Več na: http://tjasakos.net/