Ko najstnik nadvlada starše

Tokratni odgovor je namenjen veliki večini obupanih staršev, ki se počutijo popolnoma nemočne pri vzgoji svojih najstnikov. Zad­nje čase ali bolje rečeno zadnja leta se vse več staršev obrača po pomoč k raznim službam, predavateljem in tudi meni, ker ne zmorejo več oziroma ne najdejo načina, kako ravnati z najst­nikom.

Ko poslušam njihove zgodbe, se marsikdaj zdijo skoraj neverjetne. Govorijo o žaljenju, poniževanju, upiranju vsem dogovorom, loputanju z vrati, razbijanju stvari, kričanju, odločnem odklanjanju dela, učenja, zgodi se celo, da najstnik udari starša. To, kar se dogaja danes, je največkrat posledica povsem zgrešene in razpuščene permisivne vzgoje, ki je naredila ogromno škode.
Začne se že zelo zgodaj, ko otrok dobi vse, kar hoče, ko se mu trudimo v vsem ustreči, ko nima nobenih mej, ker se mu jih ne upamo postaviti ali jih ne znamo ali pa preprosto izsili vse.

Starši pa v želji, da bo mir, ustrežejo. Nasploh preveč delajo namesto otrok, od pospravljanja igrač, mize po obroku, sobe naprej. Pozneje delajo njihove domače naloge, vozijo jih vsepovsod, čeprav so sami sposobni iti na avtobus ali peš. Omogočajo jim dobrine, za katere se niso niti najmanj potrudili, izrazili so le željo, ki je prešla v zahtevo in izsiljevanje. Starši sami to opravičujejo, češ da otrok ne zmore, ker ima toliko domačih nalog, hobijev, šport. Vsi po vrsti si pridobijo status športnika, da jim le ni treba delati ničesar drugega.



Vseskozi ponavljam, da otroci potrebujejo meje in posledice za neprimerno obnašanje, nespoštovanje pravil. Meje pa lahko postavi le avtoriteta, in če starši tega niso dosegli pred puberteto, je njihova naloga takrat bistveno težja. Ni pa nemogoče.
Kaj lahko storijo, kaj lahko storite?

Najprej se zavedajte, da si vsak otrok želi dobrega stika s staršem. Na najstnika prenehajte gledati kot na nemočnega triletnika, ki ste ga morali spodbujati z igro. Začnite zahtevati brez dodatnih razlag in prošenj. Otroku pri desetih letih ni treba pojasnjevati, zakaj naj vam pomaga pri pospravljanju, temveč zahtevajte, da stori to in to. In če sledi odpor, morate jasno povedati, kakšne bodo posledice, če stvari ne bodo narejene, in se tega držati. Drugače ne bo spremembe.
Zelo pomemben je pogovor.

To pomeni, da si vzamete čas za pogovor. Sprašujte otroka, kako se počuti, kako bi on naredil kakšno stvar, kako bi on rešil problem, s tem mu dajete občutek pomembnosti, da vam je mar za njegovo mnenje in počutje. Pogovarjajte se o sporu, ki sta ga imela in kako sta ga rešila. Vprašajte ga, kako je on to doživljal in kaj predlaga, da bi se prihodnjič temu izognili. Pomembno je, da ga poslušate in tudi sprejmete morebitno kritiko na svoj račun.



Poskusite skupaj poiskati rešitve za težave in konflikte in poslušajte predloge najstnika. Naj pove, kako bi on ravnal na vašem mestu. Kakšno posledico bi sam izbral, da bi bila učinkovita? Kako bi pokazal, kako in koliko ima rad svojega otroka?
Spodbujajte ga, da skupaj naredite načrt sprememb in dogovorov.

Vedno se zanimajte za svojega najstnika, naj vas zanima vse, povezano z njim, njegove želje, šola, pogledi, načrti za prihodnost.

Še za konec, starši morate imeti skupno vzgojo: pravila so vedno ista in dosledno se jih držite!