Pevec Thompson je sporen za pol Evrope

Kontroverzni pevec Marko Perković Thompson ni sporen le za srbsko javnost, temveč za pol Evrope, na dvoje pa je presekal tudi hrvaško družbo. Hrvaško deli na liniji razkola med zagovorniki zgodovinskega revizionizma in vrednot antifašizma.

Po mnenju prvih so bili ustaši borci za svobodo, ki so se zaradi spleta nesrečnih okoliščin znašli med poraženci druge svetovne vojne. Partizani so bili zanje izdajalci, ki so povzročili razdor v hrvaškem nacio­nalnem korpusu. Na drugi strani so antifašisti, ki niso vsi povprek naklonjeni komunistom ali jugonostalgiki, vendar si ne zakrivajo oči pred grozljivimi ustaškimi zločini v nekdanji Neodvisni državi Hrvaški. Država je tako od leta 1992 razdeljena na prvo in drugo Hrvaško.



Nemara je poglabljanje razkola delno tudi posledica razmer v sosednji državi, ki se prav tako vse bolj deli na prvo in drugo Srbijo. Za ponazoritev zadostuje že odločitev organizacijskega odbora letošnjega beograjskega knjižnega sejma, da dodeli prostor na mednarodno uspešni prireditvi založniški hiši Velika Srbija, ki širi sovraštvo in šovinizem, njen lastnik pa je na haaškem sodišču obsojeni vojni zločinec Vojislav Šešelj.

Priljubljene ustaške poskočnice

Marko Perković Thompson je hote ali nehote poskrbel, da je padla črna senca na srebrno kolajno, ki jo je hrvaška reprezentanca zasluženo osvojila na svetovnem nogome­nem prvenstvu v Rusiji. Ne glede na to, da sta ga na slavje povabila kapetan izbrane vrste Luka Modrić in selektor Zlatko Dalić ter da igralci v garderobi prepevajo njegove pesmi.

Thompsonova navzočnost na avtobusu, ki je pripeljal reprezentante z zagrebškega letališča v središče mesta, in na osrednjem prireditvenem odru na Trgu bana Jelačića je vzbudila nasprotujoče si odzive. Najbolj ostri v obsodbah so bili pripadniki civilne družbe in levoliberalne politične scene. Tudi najbolj goreči navijači, ki so več ur na hudi vročini evforično čakali izbrano vrsto, so hladno sprejeli Thompsonov poskus nastopa na sprejemu. Večina se je le iskreno veselila uspeha in se ni spraševala, kaj počne ekstremno desno usmerjeni pevec, ki je znan po svojem koketiranju z ustaštvom, v družbi svetovnih podprvakov.
Postavlja se vprašanje, ali je del več kot stotisočglave Thompsonove publike, ki nori na koncertih, identičen z najbolj radikalnimi zagovorniki rehabilitacije ustaškega gibanja in ureditve. Perić se je že večkrat ogradil od fašizma, nikoli pa ni obsodil ustaštva, čeprav je občasno pozval svoje oboževalce, naj na koncertih ne nosijo ustaških simbolov.

Analitiki raznih opcij, tako tisti, ki jih Thompson ne moti, čeprav ne delijo njegovega političnega in svetovnega nazora, kot tisti, ki vidijo v njem propagandista ustaštva in neonacizma, menijo, da o njem nikoli ne bodo dosegli soglasja. Skupna je tudi ugotovitev, da ne gre za pevca, ki bi združeval Hrvate, in da bo zvezdnik ustaških poskočnic še naprej delil Hrvaško.

Himna hrvaške izbrane vrste

Po pričevanju hrvaškega književnika Borisa Dežulovića sta za njegov bliskoviti pohod na glasbeno-domoljubno sceno zaslužna s pokojnim soustanoviteljem splitskega časnika Feral Tribune Predragom Lucićem. Kakor se je izpovedal, je v restavraciji k njima pristopil Thompson v maskirni uniformi in se predstavil kot pripadnik lokalne čavoglavske enote. Ponudil jima je kaseto z amaterskimi posnetki avtorske pesmi »Bojna Čavoglave«. Dežulović se le megleno spominja, ker sta z Lucićem praznila že četrto steklenico rdečega vina, da se je ena različica pesmi začela z ustaškim pozdravom »za dom spremni«, druga pa je bila namenjena politično korektni publiki. Ni vsebovala ne spornega pozdrava ne stihov: »Slišite, srbski prostovoljci, četniki banditi, naša roka vas bo dosegla tudi v Srbiji.«

Na smrt pijana sta odšla v drug lokal in tam kaseto podtaknila glasbenemu uredniku radia Split. Pesem je postala priljubljena čez noč, vrteli so jo vsi hrvaški elektronski mediji v avdio in avdiovizualni različici, mainstream mediji pa so jo skrajšali le za uvodni ustaški pozdrav. Rodila se je zvezda domovinske vojne. Pesem so prevzeli pripadniki HVO in, s sicer povsem spremenjenim besedilom, tudi armada BiH.



Nekaj mesecev pred operacijo Nevihta je Thompson napisal skladbo »Anica – kninska kraljica«, ki napoveduje vrnitev Hrvatov v osvobojeni Knin. Ključen je stih: »Zažgali bomo Krajino«, ki predvideva množični požig zapuščenih srbskih hiš. To je bila osrednja pesem njegovega koncerta na kninski trdnjavi, ko je s hrvaško vojsko vkorakal v Knin. Na proslavi obletnice v Kninu je še leta 2015 množica glasno vpila »ubij Srbina«, ko je zaslišala besede »za dom spremni«.

Sporni sta tudi njegovi pesmi »Jasenovac i Gradiška Stara« ter »Jure i Boban«, ki po nepreverjenih informacijah krožita po političnem podzemlju. Avtor v njih poveličuje znana ustaška krvoloka in ustaško klanje v taboriščih Jasenovec in Stara Gradiška. Kamen spotike je tudi skladba »Ljutu travu na ljutu ranu«, ker njen naslov spominja na Pavelićev recept za končno rešitev srbskega vprašanja. Po priljubljenosti je »Bojno Čavoglave« presegla domoljubna pesem »Lijepa li si«, ki z ljubeznijo opisuje hrvaške kraje, ima pa lepotno napako, da med hrvaška ozemlja uvršča samooklicano Herceg-Bosno. V videospotu izstopa posnetek groba utemeljitelja hrvaške paradržave v BiH Mateja Bobana. Po Dalićevih trditvah je pesem postala tudi neuradna himna hrvaške nogometne reprezentance.

Promocija fašizma in ustaštva

Vrhunec svoje glasbeno-politične kariere je Thompson dosegel na mitingih proti izročitvi hrvaških vitezov in junakov domovinske vojne, kot sta generala Ante Gotovina in Mladen Markać, haaškemu sodišču. V teh letih je navdušil s pesmijo »E moj narode«, ki izraža obup, ker ni ves narod na ravni svojih junaških prednikov in ker tolerira oblast izdajalcev in oportunistov.

Na čelu države sta bila takrat predsednik Stipe Mesić in premier Ivica Račan. Thompson je označil oblastnike za antikriste, masone in komuniste ter pozival ljudi, naj vzamejo lastno usodo in srečo v svoje roke. Nemara ima tudi zato dobre zveze v cerkveni hierarhiji, ki je razglasila njegov prvi cerkveni zakon za neveljaven in mu dovolila, da se je znova cerkveno poročil z drugo izbranko.

Thompson je med nezaželene nosilce »protihrvaške oblasti« uvrstil tudi HDZ Iva Sanaderja, ki je sprva računala na njegovo idejno-glasbeno podporo. Sanader se je zvezdniku na smrt zameril z razvpitim pozdravom »Hristos se rodi« na proslavi pravoslavnega božiča v srbskem narodnem svetu. Thompson je hitro poiskal radikalnejše politične opcije, ki sta jih zastopali Hrvaška stranka prava in Hrvaška čista stranka prava. Pevcu se je odrekel tudi vrh HDZ. Po pričevanju tedanjega glavnega tajnika HDZ Mladena Barišića je Thompson dobil pol milijona evrov, da v predvolilni kampanji leta 2007 ne bi nastopal na zborovanjih ekstremne desnice.

Pozitivno mnenje o njegovih pesmih ima sicer srbski glasbenik in poet Bora Đorđević, ki pa se je ogradil od njegovega šovinizma. Bora Čorba ne skriva lastnega nacio­nalizma, ki ga je javno razkazoval tudi na zborovanjih z geslom »Kosovo je Srbija«. Njegovim trditvam, da ni šovinist, ne verjamejo tisti, ki ne morejo pozabiti njegovih dunajskih hlapcev in podobnih umotvorov. Thompsonovi koncerti so med drugim prepovedani v Nemčiji, Švici, na Nizozemskem in v Sloveniji, kjer so pevca označili za promotorja fašizma, neonacizma, ustaštva in nestrpnosti.