Partner me finančno izkorišča

Vse življenje sem že nevoščljiva ljudem, ki z veliko lahkoto pometejo probleme pod preprogo in živijo naprej, kot da jih ni. Jaz tega ne morem, zato se nenehno zaradi česa sekiram. Stara sem 45 let. Prvih trideset let so zaznamovali prepiri zaradi denarja in dediščine. Občasno, ko sta se ga brata napila, je tekla tudi kri. Potem sem zbežala od doma, ker večnega kričanja in zmerjanja nisem mogla več prenašati.

Danes, ko mi teče voda v grlo, bi bila vesela, da bi si takrat izborila vsaj nujni delež. Sem namreč samohranilka. Iz meseca v mesec se borim tudi z bivšim – očetom otrok, ker mu uspeva, da najde luknje v zakonu, na podlagi katerih mi zelo neredno plačuje preživnino.

Moje delo je izrazito sezonsko, kakšen mesec zaslužim komaj za položnice. Lani sem spoznala moškega, s katerim še zmeraj živim pod isto streho. Na začetku se mi je zdel idealen: zelo izobražen, zgovoren, zabaven, zanimivih nazorov in stališč, ljubezniv tudi do otrok, dober ljubimec. Zatikalo se je le pri denarju, saj ga je imel menda še manj kot jaz.

Zaljubljena, kot sem bila, sem ga z veseljem preživljala, celo v čast mi je bilo. Potem pa so mi povedali, da je v družbi, s katero sem preživela nemalo zabavnih večerov, njegova stalna ljubimka, krivka za dve ločitvi, ki ju ima že za seboj. Ko sem ga privila, mi je brez zadrege priznal, da si zlahka predstavlja, da bi živel brez mene, brez nje pa ne. Sama sebi se gnusim, saj ugotavljam, da je na isti dan pogosto spal z obema: z menoj in z njo. Rada

Družinski madež mi lahko ponovno uniči zvezo

 

Iz vašega pisma se je že ob prvem branju dalo izluščiti kar nekaj težkih in zelo zahtevnih vprašanj. Upam, da kakšnega, ki bi lahko bilo prav tako pomembno, nisem izpustila. Čeprav se vam zdi, da vam gre vse narobe, menim, da ni tako. Ob vsem, kar se vam dogaja, lahko mirno rečem, da ste več kot izjemni. Še zmeraj iščete rešitve in izhode iz brezupnega stanja, v katerem ste se znašli! Prepričana sem, da boste že »jutri« zbrali dovolj adrenalina in naredili točno to, kar bo prav! Pomembno bo tudi, da se počasi spoprijateljite s samospoštovanjem!

Nekoč sem sedela v čakalnici pri nekem specialistu. Na videz se je zdelo, da nikomur od čakajočih nič ne manjka. Potem nas je sestra obvestila, da zdravnika še nekaj časa ne bo, ker so na operaciji, ki jo je vodil, nastali zapleti. Beseda je dala besedo, začeli smo se pogovarjati in nenadoma sem spoznala, kako videz vara! Ob težkih diagnozah, ki jih nekateri niso skrivali, so mi šli lasje pokonci! Kljub temu so se zmogli pošaliti celo na svoj račun! In se prijazno nasmehniti bližnjemu sosedu, s katerim so delili podobne tegobe.

Zakaj sem vam povedala to zgodbico? Zato, ker je tudi življenje, ki ga živimo, ena sama »čakalnica pri tem ali onem zdravniku«. Redki so, ki bi brez ustrezne spodbude pokazali, kaj točno jih muči. Tisti, ki vas poznajo bolj površno, menijo, da vam nič ne manjka. Prepričani so celo, da se za vašo dobro voljo in nasmehom skrivata eno samo med in mleko! Tudi zato, ker o drugih marsičesa ne vemo, ne smemo biti nevoščljivi, če se nam zdi, da jim gre dobro.

Marsikdo – z menoj vred – bi si raje obul vaše čevlje kot pa čevlje gospoda, ki ga preživljate. Mislite, da ga prijatelji spoštujejo, če vedo, da vas finančno izkorišča? Verjetno ne. Za njim sta že dve ločitvi, ker je, kot kaže, nesmrtno zaljubljen v ljubimko, ki se zaradi njega ni pripravljena ločiti. Prepričana sem, da ga zelo boli, ker ga edina ženska na svetu, ki mu kaj pomeni, ne mara dovolj. Tudi to, da zbrano občinstvo skoraj vsak večer zabava s svojimi govorancami, hkrati pa nima za spodnje gate, ni vredno občudovanja.

Se pa z vami zelo strinjam, ko trdite, da leži prekletstvo vaših napačnih odločitev v težavah, ki ste jim bili priča v domačem okolju. A tudi v tej trditvi lahko najdete zelo pozitivno razpoko: uspelo vam je, da ste prepirom rekli nasvidenje in odšli na svoje! Korak, vreden vsega spoštovanja, čeprav si očitate, da ste bili trapa, ker ste se odrekli dediščini.

Drži, lahko bi zahtevali vsaj nujni delež! A kar je bilo, je bilo, za nazaj ne morete ničesar več popraviti. Nekega dne, kdo ve, boste odpustili tudi staršem, ker niso pravočasno udarili po mizi. Morda bi bilo kaj drugače, če bi vsaj očeta prosili za razumen pogovor? Danes, po toliko letih, lahko le ugibava. Dejstvo je, da sta brata premoženje zelo uspešno zapila in zapravila, za mamo, ki biva v domu starejših, pa, kot vam je znano, skrbi njena sestra. A tudi takšen, zelo žalosten razplet je njuna pokora, ne vaša!

Pozneje, ko ste odrasli, ste bili do moških, ki ste jih spuščali v svojo bližino, nenavadno tolerant­ni. Da le niso bili nasilni, kot sta bila brata, pa se vam je zdelo, da so najboljši na svetu. Žal ste se kar nekajkrat opekli, saj so, potem ko so se preselili k vam, odvrgli svoje maske in pokazali pravi obraz.

Oče vaših otrok vas je finančno izčrpaval, malo je manjkalo, pa bi morali prodati celo stanovanje, ki je vaše edino in nedotakljivo premoženje. Če bi se to zgodilo, bi vam usoda dejansko vzela skoraj vse.
Tudi v tretje ali v četrto ste nasedli podobnim kaveljcem! Ste pač sledili zakoreninjenim vzorcem o tako imenovanem pravem moškem, ki kljub bolečim razočaranjem še zmeraj tičijo v vaši podzavesti.

Na tem mestu pa si, draga Rada, res morate vzeti nekaj časa za razmislek! Če ste se vsakič, ko ste iskali moškega, opekli, mora biti nekaj hudo narobe z vašimi predstavami o njih! Če in ko se odločamo za resno partnerstvo, moramo biti pozorni še na kakšne druge lastnosti kot le prijeten videz!

Niti v najbolj drznih sanjah ne smemo dopustiti, da bi partner živel na naš račun. Ponižujoče je tudi, da si ga delimo z drugimi ženskami! Ni prav, da vedno znova izbiramo isto palico, ki nas potem tepe! Prav je, da prijetnim besedam sledijo tudi božajoča dejanja! Tak­šna, ki bodo toliko pripomogla h kakovosti skupnega življenja, da se boste ob njem počutili ljubljeno in predvsem varno. Skratka, draga Rada, postavite gospoda, če ga še niste, pred vrata in zamenjajte ključavnico! Izjemna ženska, kot ste, bi to storila že včeraj, ne šele danes.