Otroka ne morete razvaditi z nežnostjo

Pozdravljeni, počasi se izgubljam in vrtim v krogu pri svojih dveh hčerkah, sploh starejši, zato imam nekaj vprašanj, ob katerih sem popolnoma nemočna. Dve leti in pol stara deklica občasno ugrizne mene, atija ali pa mlajšo sestrico, ki je stara deset mesecev. Večinoma se to zgodi takrat, ko je utrujena, se je pa tudi že kar tako. Kako naj se odzovem, kaj naj naredim?

Včasih začne tudi kar na lepem jokati, na primer, ko pridemo domov in ji rečem, da si mora sezuti čevlje. Pa nič ne reče, le želi si k meni. Jaz pa imam na primer ravno takrat polne roke (ponavadi držim v rokah mlajšo sestrico) in ne morem še nje takoj vzeti. Načeloma vztrajam, da se mora sezuti, in jo potem vzamem k sebi. Zakaj to dela in kako naj reagiram? Kaj naj naredim, ko noče zaspati oziroma ko grem iz sobe in plane v jok? Joka že skoraj vsak večer.

Hvala za odgovore in uspešno delo še naprej vam želim! Lina

Lina, pozdravljeni. Grizenje, ščipanje je neverbalna komunikacija čustvenih afektov. Otroci to velikokrat naredijo v afektu evforije, jeze, tudi utrujenost lahko izzove vse to. Tako nezavedno sprožijo pozornost staršev. Bom spet ponovila, zakaj to naredi. Zato, ker lahko. Starši morate predvidevati, da otrok to lahko naredi, in ugrize nazorno preprečiti. Včasih res ne moremo reagirati tako hitro, vendar otroku jasno povemo, da ne dovolimo gristi, in ga odmak­nemo stran. Kratko in jedrnato: Ne dovolim, da grizeš. Predvidevanje in vztrajnost bosta pripeljala do želene spremembe. Predlagam, da na naši spletni strani najdete članek, v katerem sem poglobljeno pisala o grizenju.



Po prihodu iz vrtca deklica nazorno pokaže, da bi šla rada k vam v naročje, da bi se stisnila in pocrkljala. Utrujena je od vrtca, številnih navodil in sledenja sistemu, zato ob novem navodilu takoj pokaže, da ji je v danem trenutku preveč. Res ob prihodu domov počnemo marsikaj, se sezuvamo, slačimo, odlagamo stvari in podobno. Prav je, da si vzamete čas, da odložite vse zadeve, ko imate proste roke, pa je priložnost za objemček ali dva, tudi če imate mlajšo sestrico v rokah. Stisnite se, povejte, da ste jo tudi vi pogrešali in da jo imate radi.

Predvidevam, da se ne zgodi pogosto, da bi ravno takrat, ko si starejša zaželi v vaše naročje, mlajša začela jokati. Res je, da smo po službenih obveznostih tudi sami utrujeni, vendar lahko v danem trenutku z izkazovanjem pozornosti naredimo več in vse speljemo v miru, kot če vztrajamo pri principih. Tudi čev­lji na nogicah lahko počakajo tako želeni objem. Ni recepta. Poskusite delati po občutku, kaj je tisti trenutek pomembnejše, objem ali čeveljčki in vrečke.

Včasih poskusimo igrivo speljati sezuvanje in rutino prihoda domov. Tudi otroci imajo svoje dneve, tudi oni so kdaj bolj razdražljivi ali pač samo utrujeni. Dober starš prepoznava otrokovo počutje in poskuša temu prilagoditi rutino. Obdobje z odraščajočimi otroki, ki še niso toliko razumni, je naporno. Si pa lahko s primernim pristopom in večjo angažiranostjo dano situacijo olajšamo – ali vztrajamo pri principih, kar večinoma ni v redu.



Pri večerni rutini smo dosledni. Sobica, pravljica, objemčki, crkljanje, lučka ali brez nje, lahko noč in odidemo iz sobe. Če pričakujete afekt otroka, se mirno vrnete do vrat, poveste, da je čas za spanje in da ne greste nikamor. Če jok ne pojenja, greste brez besed v sobico, se usedete zraven, naj govorijo dotik, božanje, lahko tudi nošenje. Tukaj je toliko različnih možnosti, s čim se otrok najhitreje pomiri. Nič pa ni narobe, če ga že v prvi fazi popeljete v spanje na ta način. V glavici 2,5- do triletnika se ogromno dogaja, zvečer res potrebuje varnost in bližino starša. Če ga pomiri in uspava pet minut nošenja in stiskanja, zakaj ne? Bolj se vas bo naužil, prej bo mirno zaspal.

Vse poskusimo v mirnem duhu, brez besedne komunikacije, z njo se tudi ne vključujemo v njegovo igro zavlačevanja. Ni čarobne palčke, s katero bi umirili otroka na naš ukaz. Treba je imeti čas, biti umirjen in z dotikom in prisotnostjo otroku dati varnost, da umirjeno zaspi.

Ne se bati, da se bo hčerka od ljubezni in vaše bližine razvadila. Večni strah staršev je, da bi otroka razvadili. Vendar razvade ne pridejo, če zadovoljujemo biološke potrebe otrok, temveč ko začnemo kompenzirati svoj čas, nemoč s pretiranim ugodjem in nezdravimi stimulansi. Želim vam veliko potrpežljivosti, saj jo vsaka uspešna vzgoja zahteva.