Omejuje me strah pred javnim nastopanjem

Pozdravljeni.

Pišem vam v upanju, da mi boste lahko pomagali. Stara sem 32 let, na splošno še kar zadovoljna v življenju. Težavo mi povzroča predvsem profesionalni del. Trenutno sem zaposlena v podjetju, kjer se odpirajo številne poslovne priložnosti. Delo me veseli, zanima. Dobivam precej pohval in spodbud. Imam tudi možnost napredovanja. Zatakne pa se pri javnem govorjenju. Vsi višji položaji bi vključevali prezentacije, govorjenje na sestankih, pa tudi javno nastopanje in vodenje drugih ljudi. Pri tem imam resne težave. Od majhnega se spominjam, da mi je bilo govorjenje pred drugimi mučno. Začelo se je v osnovni šoli, kjer so se mi smejali, saj sem prihajala iz manjšega kraja in sem govorila z naglasom. Vse od takrat se izogibam govorjenju v skupini. Do zdaj je še nekako šlo, sem pa pogosto opažala, da me ta negotovost ovira in omejuje. Velikokrat sem si želela kam iti, se bolj vključevati na zabavah, spregovoriti s kom, ki mi je bil zanimiv, a sem to željo vedno zatrla, češ da bom zagotovo izpadla neumno. Rajši sem se osredotočala na učenje in kasneje na strokovno izobraževanje. Na teh področjih se počutim suvereno. Da je moje osebno življenje bolj siromašno, me dolgo ni preveč motilo, saj sem se osredotočila na strokovni del. Sčasoma pa vendarle vse bolj čutim praznino, nekaj mi manjka. Zdaj se je pokazalo, da tudi strokovno ne morem več napredovati tako, kot bi lahko, če bi bila bolj samozavestna tudi pri stikih z ljudmi in govorjenju v javnosti. Hvaležna vam bom za kakšen nasvet, kako bi si lahko pomagala. Predvsem bi si želela pridobiti več samozavesti in sproščenosti na področju socialnih stikov ter izboljšati kakovost življenja.

Mihela

Draga Mihela,

vesela sem, da ste se obrnili name. Težave, o katerih pišete, so zelo pogoste. Statistike kažejo, da je javno govorjenje prav na vrhu lestvice stresnih dogodkov. Tovrstne težave, torej pretirana negotovost pri govorjenju v socialnih situacijah, so pogoste. Če se poglobijo, lahko izredno negativno vplivajo na kakovost življenja in prinašajo veliko trpljenja in notranjih stisk. Te se lahko razvijejo do depresije.

Sodobna psihoterapevtska dognanja ponujajo vrsto konkretnih rešitev, s katerimi se lahko podpremo, znižamo tesnobo na sprejemljivo raven ter se aktivno in polnokrvno udejstvujemo. Res je smiselno, da iščete načine, kako bi si pomagali, saj pomoč dejansko obstaja. Težave, ki jih opisujete, so zelo dostopne psihoterapevtski obravnavi in utemeljeno lahko pričakujete, da se bodo izboljšale – če se boste trudili.

V otroštvu ste doživeli precej neugodno izkušnjo, ki bi jo lahko videli tudi kot travmatsko. Očitno sta bili za vas posmehovanje in zbadanje vrstnikov zelo boleči. Ker ste bili učno uspešni, ste na tem področju dobili veliko potrditev, zato je razumljivo, da ste se usmerili sem, kasneje pa v profesionalni razvoj. Žal se zato niste bolj socialno aktivirali. Tako niste imeli priložnosti in možnosti razvijati socialnih kompetenc, veščin, ki jih potrebujemo, da bi se zadovoljujoče vključili v družbo. Prav tako niste mogli pridobiti drugih, bolj pozitivnih izkušenj v družabnih okoliščinah. Zato ni čudno, da je vaše osebno življenje skromno. Poklicni napredek vas je nekaj časa zadovoljeval, zdaj pa počasi preraščate te okvire in si želite odkriti tudi druga področja življenja. To je vsekakor korak k bolj izpolnjujočemu, polnokrvnemu življenju.

Na dobri poti ste. Naposled ste prišli do točke, ko ste uvideli, da usmerjanje v eno samo področje ne prinaša zadovoljstva. Že stari Grki so govorili o principu srednje poti – torej da noben ekstrem ni funkcionalen. Preprosto boste morali nadoknaditi tisto, čemur ste se izogibali. Obstaja veliko literature, ki je dostopna tako na spletu kot v knjigah. Na spletu in v živo obstajajo tudi programi, s katerimi se posamezniki urijo premagovati strahove pred javnim nastopanjem in krepiti samozavest v socialnih situacijah. Marsikaj lahko naredite tudi sami. V principu gre za to, da težavo vzdržuje izogibanje, medtem ko jo izpostavljanje oz. prakticiranje socialno sprejemljivih oblik vedenja zmanjšuje.

Načrt obravnave bi bil usmerjen na vključevanje v socialne situacije. Najprej seveda v majhne, kratkotrajne, nezahtevne stike. Morda lahko greste večkrat s sodelavci na kavo, se udeležujete malic oz. kosil z njimi, se kdaj po službi ustavite, če gredo posedet po službi. Na terapiji se učimo veliko konkretnih tehnik, s katerimi se lahko podprete, da boste temu lažje kos. Pomembno pa je tudi, da ste pozorni na t. i. retrospektivno in anticipatorno anksioznost. Gre za dve mentalni shemi, ki pomembno prispevata k vzdrževanju oz. odpravljanju tesnobe v socialnih situacijah. Pri anticipatorni anksioznosti načrtujemo dogodke vnaprej in si jih slikamo v zelo negativni luči. Pri retrospektivni pa socialne situacije za nazaj premlevamo in si očitamo, kako slabo smo se odrezali. Zelo pomembno je, da teh vzorcev ne krepite. Namesto načrtovanja si rajši recite, da se boste s tem ukvarjali, ko pridete tja. Predstavljam si, da vam bo lažje, če vas bo kdo pri tem vodil. Trenutno je ustrezna terapija pri težavah, kot jih opisujete, vedenjsko-kognitivna terapija. Novejši pristopi jo kombinirajo s čuječnostjo (MBCBT) in prinašajo zelo lepe rezultate. Če boste videli, da vam sami ne gre tako hitro in tako gladko, kot ste si želeli, si poiščite pomoč. Strokovno usposobljen psihoterapevt vas bo znal dobro podpreti. Če bo presodil, se lahko morda lotita tudi tehnik za delo s travmami, ki včasih v podobnih situacijah tudi prinesejo lepe rezultate. Vsekakor je vredno.

Prepričana sem, da zmorete in da boste v procesu zaživeli bolj polno in notranje izpolnjujoče.