Odrešilni skok v vodo

Nam še ni hudega, poglejte plavalce, ki ne smejo v vodo. Tako so se v času omejenega gibanja in okrnjenih možnosti vadbe tolažili številni športni strokovnjaki, ko so iskali načine, kako ohraniti pripravljenost svojih varovancev. Zdaj je odleglo tudi plavalnim trenerjem, bazeni po Sloveniji se odpirajo. A ne še za rekreativce …

Vsi plavalci so izjemno veseli, da lahko spet skočijo v vodo, toliko časa, kot so bili zdaj brez organiziranih treningov, naši člani niso bili v zadnjih petih letih skupaj,« je dvomesečno obdobje brez plavanja orisal selektor slovenske reprezentance Gorazd Podržavnik. Čakanja je zdaj konec, ob ponovnem odprtju pa se je kot pri vsem v »novi realnosti« treba navaditi na posebne ukrepe. Pri plavanju gre poleg tistih, ki jih poznamo že vsi na pamet, še za 2,5 metra razdalje med plavalcema v vodi, povečano količino klora v vodi in prepoved uporabe slačilnic in prh v šport­nem objektu. Za osebno higieno pred skokom v vodo in po njem bo treba po­skrbeti doma.



»S temi ukrepi nimamo težav. Povečanja količine klora plavalci ne čutijo, tudi vonj ni močnejši, za nas je glede tega vse, kot je bilo prej. V nekaterih državah, predvsem na jugu, je voda že v običajnih razmerah bolj klorirana kot pri nas,« je pogovor za Nedelo nadaljeval Podržavnik, ki mu socialna razdalja v vodi sicer daljša delovnik: »Držimo se ukrepov, trenerji pa moramo zaradi tega razpotegniti trening. Če smo bili prej na bazenu štiri ure, zdaj potrebujemo šest ali sedem ur, da spravimo vse plavalce vanj.«

Glavno pa je, da jih spravijo v bazen, zadnja dva meseca niso imeli pravega nadomestila zanj. »Za plavanje ni trenažerjev kot za smučarski tek, kolesarjenje ali veslanje. Plavati se ne da na suhem, lahko skrbiš za moč, vadiš zaves­ljaj, kinestetičnega občutka, ki je prvo pravilo v vodi, pa ni mogoče ohranjati. To izgubiš, po tem pa se najbolj ločijo boljši od slabših plavalcev. Ta občutek je ključen za konkurenčnost,« je pomen »mokrega« treninga poudaril selektor, ki je tudi že izračunal, koliko časa bodo vrhunski plavalci odpravljali posledice prisilne odsotnosti z bazena.
 

Dva meseca premora, šest mesecev dela

»Plavalci so vsak zase delali aerobno vadbo, hodili so v hrib, kolesarili, tekli, dvakrat ali trikrat na teden so imeli vodeno vadbo moči z našim kondicijskim trenerjem Miho Robnikom. Predvsem pa smo vseskozi vzdrževali medsebojne stike, četudi na daljavo. Morali so vedeti, da nismo pozabili nanje. Zdaj smo začeli plavati, upam, da bomo lahko kmalu začeli resno trenirati. Po dveh mesecih brez bazena tudi vrhunski plavalci ne delujejo najbolje v vodi. To smo pričakovali, vrnitev na nekdanjo raven bo dolga, najbrž bomo za to potrebovali okoli pol leta. En mesec brez plavanja običajno pomeni tri mesece dela za vrnitev na nekdanjo raven, zdaj je ta čas podvojen,« Podržavnik pravi, da bodo morali plavalci »zavihati rokave«.



Nekateri so se sicer poskušali znajti po svoje, nekdanja plavalna reprezentantka Metka Sparavec je svojima hčerkama, obetavnima plavalkama Katji in Niki Fain, priskrbela manjši domači bazen, v katerem sta plavali na mestu, privezani na elastiko. »Domači bazen je bil boljše kot nič, ni pa v njem mogoče vzdrževati forme. Še vedno se ne premikaš, plavaš na mestu in vlečeš elastiko. Lahko razvijaš moč zavesljaja, ne pa plavalnega občutka in vzdržljivosti,« je Podržavnik prepričan, da nič ne more povsem nadomestiti pravega bazena.
 

Zlato pravilo postopnosti

Rekreativni plavalci pa bodo morali na skok vanj še počakati, zadnje popuščanje omejitev velja le za registrirane športnike. Ko bodo spet lahko naredili prve zamahe v vodi, pa naj se tega lotijo po pameti, svetuje slovenski selektor. »Počasi naj se vračajo v bazen, naj se spomnijo, kako so se začeli rekreirati. Treba je iti od začetka in postopoma stopnjevati kilometrino v vodi. Najbolj pomembno je, da se ne zaženeš prehitro in moraš po prvem tednu spet prenehati plavati, pa ne zaradi karantenskih ukrepov, temveč zaradi utrujenosti. Moje pojmovanje rekreacije je, da v tem uživaš, ne pa, da se ženeš do onemoglosti. Tudi v vodi mora biti lepo, ne mučenje. Če želiš to doseči, moraš začeti zmerno, nato pa lahko stopnjuješ obremenitve. Prvi teden je dovolj preplavati po 500 metrov, nato lahko stopnjuješ na 1000, 1500 metrov. Tudi intenzivnost je treba primerno stopnjevati. Brez postopnosti ne bo šlo, pri športu nekaterih stvari ne moreš prehitevati,« je trener ravenskega Fužinarja poudaril zlato pravilo športne rekreacije.



Tudi pri rekreativcih ima vračanje na nekdanjo raven plavanja podobno časovnico kot pri vrhunskih tekmovalcih. »Za rekreativce velja podobno, odvisno pa je tudi od tega, koliko kilometrov so preplavali pred tem. Tisti, ki so se bolj redno rekreirali in pre­plavali veliko kilometrov, bodo hitreje ujeli pravi ritem in se dvignili na želeno raven. Tisti, ki so prej delali manj, bodo potrebovali več časa,« je nadaljeval Podržavnik.

S plavanjem je sicer podobno kot z vožnjo s kolesom, ko se ga enkrat naučiš, ga ne pozabiš. Pravilna tehnika pa je vendarle nekaj drugega. »Tehnika je stvar posameznika, bolj nadarjeni plavalci imajo z njo manj težav. Načeloma sicer velja, da če se enkrat naučiš pravilno plavati, tega ne pozabiš. Vprašanje pa je, koliko časa zdržiš pri plavanju s pravilno tehniko. Bolje si pripravljen, dlje zdržiš v pravilni tehniki, to je umetnost. Prvih 50 ali 100 metrov lahko preplavaš pravilno, če pa si ne vzameš premora pravočasno, se bo najprej porušila tehnika. Tudi zato postopnost, najprej krajše razdalje in daljši premori, večje obremenitve pa šele, ko smo nared zanje,« je Korošec še enkrat opozoril na postopnost v bazenu, ki bi sicer morala biti nadgradnja tega, kar so ljubiteljski plavalci počeli v času, ko jih ni bilo v vodi.



»Lahko delajo aerobne vaje na kolesu, hodijo, tečejo. Splošne vaje za moč rok in ramenskega obroča, sredice telesa in nog, vaje, ki so primerne tudi za druge športe,« Podržavnik priporoča dobro splošno telesno pripravljenost, preden se lotimo plavalnih podvigov.
 

Otroci bodo šli drugam

Kdaj bodo lahko zaplavali tudi rekrea­tivci in otroci v šolah, še ni znano, Podržavnik pa upa, da čim prej. Sedanja prekinitev dejavnosti ima lahko dolgoročne posledice za to panogo. »Dvomesečna prekinitev upravljavcem bazenov ni pretirano škodila, ker jih je večina vmes opravila vzdrževalna dela, ki jih morajo tako in tako opraviti vsako leto. Vse skupaj pa lahko zelo prizadene plavanje nasploh. Plavalno opismenjevanje po šolah se je ustavilo, nadaljevalne in športne šole plavanja, iz katerih klubi pritegnejo mlade talente, so se tudi ustavile. Tu je nastala ogromna luknja, ki jo bomo krpali več let. Lahko izgubimo nekaj generacij, iz katerih ne bomo dobili plavalcev. Ne gre le za dva meseca, ti programi se, kot kaže, še nekaj časa ne bodo nadaljevali, vse skupaj bo trajalo pol leta, če bo sledil drugi val epidemije, morda celo leto. Te otroke nam bodo vmes pobrali drugi športi. Nastala bo generacijska luknja. Otroci v prvi triadi bodo najbrž zamujeno lahko nadoknadili, če bodo jeseni lahko šli v vodo. Težava pa je tudi v tem, da je v bazenu lahko le omejeno število ljudi, ni rekreativcev, ki plačujejo vstopnice, zato ni prihodkov za upravljavce bazenov, ki bodo stežka vzdrževali objekte. Ne vem, kako dolgo bodo zdržali, če ne bodo sprostili več ukrepov,« je za plavalno prihodnost zaskrbljen Podržavnik.



Sicer pa pravi, da rekreativnega plavanja ne gre enačiti z namakanjem v toplicah. »Rekreativci bi se lahko držali enakega protokola, kot se ga tekmovalci,« je pogovor končal slovenski plavalni selektor.