V nadaljevanju preberite:

Venezuela je pred dnevom, ki bi moral biti goli formalizem, sredi novega poglavja politične krize. Chavistični režim ne pušča dvoma, da bo Nicolás Maduro kljub dvomom o legitimnosti njegove ponovne izvolitve jutri nastopil tretji šestletni mandat. Po podatkih nacionalnega volilnega sveta, ki ga nadzira vladajoča stranka, je Maduro 28. julija lani zmagal z 52 odstotki glasov, toda pristojni organ kljub pozivom ni razgrnil podrobnih rezultatov. Se je pa do 80 odstotkov volilnih zapisnikov dokopala opozicija, ki poudarja,­ da je njihovega kandidata Edmunda Gonzáleza Urrutio podprlo skoraj 70 odstotkov volivcev. Temu je pritrdila tudi ameriška nevladna organizacija Carterjev center, ki je opazovala volitve.

Opozicija je za danes napovedala množične protestne shode, mobilizacijo napoveduje tudi vladajoča struja. Režim, ki je po volitvah okrepil represivne prijeme, je v Caracasu povečal vojaško in policijsko prisotnost, González Urrutia pa obljublja, da se bo iz političnega eksila v Španiji vrnil v Venezuelo, da bo prevzel mandat, ki so mu ga zaupali volivci. Kako namerava priti v domovino, kjer mu režim grozi z aretacijo, ni pojasnil.

O aktualnih razmerah in mož­nih razpletih politične krize, ki je že zdavnaj prerasla v ekonomsko in humanitarno, je za Delo razmišljal venezuelski politolog s kolidža Amherst v Massachusettsu Javier Corrales, ki velja za enega od vidnejših raziskovalcev in poznavalcev venezuelskega zdrsa v avtokracijo.

Maduro zagotavlja, da bo jutri prisegel za tretji predsedniški mandat, obenem González zatrjuje, da se bo 10. januarja vrnil v domovino in ne bo vodil vlade v izgnanstvu. Kaj se dogaja v Venezueli?

Volitve v Venezueli so razgrnile ogromno volilno šibkost oblasti, ki je obstajala velik del chavističnega obdobja. Vlada je pogosto ponav­ljala, da ima politično podporo in zmaguje na volitvah. Njihova laž je bila 28. julija lani ovržena. In ne zgolj to, vlada je izgubila zelo prepričljivo. To je bil hud poraz. Ni običajno, da stranke na oblasti izgubijo s tolikšno razliko, še bolj nenavadno je, da se kaj takega zgodi v avtokraciji. Poraz je vladi zadal velik moralni udarec, režim doživlja nekakšno travmo. Toda omenjena kriza, ki je edinstvena v zgodovini chavizma, je prav tako povzročila val represije, ki je po obsegu brez primere. Vlada je že v času [pokojnega Huga] Cháveza­ razvijala taktike za zatiranje državljanov in volivcev, toda z volitvami 28. julija in njihovimi rezultati so prizadevanja za represijo in poskusi represije dosegli ravni, kakršnih še nismo videli. Torej, imamo vlado, ki ima vse manj volilne legitimnosti, a veliko sposobnost zatiranja in ohranitve oblasti s pomočjo represije.

Kaj lahko pričakujemo v ­naslednjih dneh, mesecih?

Opravka imamo z avtokracijo, ki, kot običajno, uporablja kombinacijo določene mere legitimnosti in represije. Večja ko je legitimnost, manj je represije. V tem primeru je legitimnosti zelo malo, zato bo represije veliko. Poleg krize znotraj chavizma, ki nedvomno obstaja, se je zgodil tudi notranji šok, češ, kako je mogoče, da se je oblast znašla v takšni situaciji. Že ekonomske razmere so vzbujale skrb, zdaj se morajo spoprijeti še s tem udarcem. Ne vem, kaj se bo zgodilo, a konsolidacije še ni bilo. Vse stoji na majavih temeljih. Toda treba je biti jasen: vlade lahko preživijo z uporabo prisile in kupovanjem podpore. [Chavistična] vlada lahko obstane, vendar ne bi rekel, da je ta scenarij zagotovljen.