Nočem biti več miss popolnosti

Nisem vedela, na koga naj se obrnem, potem pa sem v neki kavarni pred meseci odprla Nedelo in našla vašo rubriko. Res sem v težavah, in to takšnih, da jih ne morem deliti z bližnjimi! S fantom sva se spoznala pri veroučni skupini. Ne vem, zakaj, a že od samega začetka naju je župnik dajal drugim za zgled. Enako so počeli najini starši. Ne rečem, v tistem obdobju mi je bilo všeč, saj sva bila nedolžna, zaljubljena in zelo lep par.

A danes?! Biti vzor mi je postalo strašno breme! V drugem letniku fakultete je fant dobil cimra, računalničarja. Čez noč se je spremenil! Vsaka moja beseda je bila bob ob steno! Vrgel se je v računalniške vode, z različnimi programi, ki mu bodo menda nekoč prinesli bogastvo, je postal dobesedno zasvojen. Na obisk pride, ko pride, kljub dani besedi ga pogosto čakam zaman. Pa še takrat, ko sva skupaj, je z mislimi drugje.

Malo se umiri le, kadar obiščeva domače. Z menoj se o težavah, ki jih imava, noče pogovarjati. Trdi, da so plod moje fantazije. Zad­njič mi je celo zabrusil, da sem hujša kot njegova mama. Razmiš­ljam, da bi se z njim razšla, rada bi mu to povedala, a ne najdem priložnosti. Prihodnje leto bom, če Bog da, diplomirala.

Se bom takrat uklonila pričakovanjem in se s fantom poročila? Oprostite, res sem zmedena: na eni strani je moja prihodnost, na drugi je fant, ki ga sploh ne razumem več, nekje vmes so najini domači, prijatelji, ki nikakor ne bi razumeli, če bi razdrla zaroko. Ajda







Draga Ajda, zelo se strin­jam z vami: biti nekomu za vzor je zelo odgovorno poslanstvo. Veliko bolj bi si želela, da bi vas imeli za oporo, za nekoga, s komer se lahko pogovorijo, vas vprašajo za nasvet. V času, v katerem živimo, poznamo veliko vrst vzornikov. Za zelo pozitiven vzor so nam športniki in drugi, ki so v življenju kaj dosegli. Če do njih vzpostavimo zdrav odnos, nam pomaga, da se potrudimo in iz sebe iztisniti tisto najboljše, kar lahko.

Redkokdaj pa se vprašamo, kako se počuti tisti, ki je nekomu vzor. Kako prenaša breme, ki mu je bilo – hote ali nehote – naloženo? Tudi vi imate nešteto vprašanj in pomis­lekov. Največkrat se sprašujete, ali s svojim zgledom sploh kaj pomagate tistim, ki naj bi vas posnemali. Zelo vam verjamem, ko pravite, da ste se tega, da ste veroukarjem za vzor, otepali že od začetka.

Na vsakem srečanju ste poslušali: »Bodite takšni, kot sta Ajda in Peter, pa bomo mi, odrasli, zadovoljni.« Sprva sta se s fantom na vso moč trudila, da ne bi nikogar razočarala, četudi sta vedela, da sta šla vrstnikom pogosto na jetra. Niste jim zamerili, zavedali ste se, da jim ni bilo prijetno, ker so vaju imeli nenehno, ob vsakem spodrsljaju, na krožniku. Nekatere mladostne prijateljice so vas celo zafrkavale, da ste miss popolnosti. Zelo vas je prizadelo, a si tega niste upali pokazati.

Tisti, ki so v realnem življenju nekomu za vzor, nimajo lahke naloge. Če nič drugega, jih bližnji nenehno opazujejo, imajo pod nadzorom pravzaprav. Ne smejo si privoščiti najmanjše napake, objestnosti! Kako mučno! Tudi vam ni lahko! Četudi bi se včasih radi spustili z vajeti, takoj pomislite, kaj bodo rekli domači. Pred očmi vidite njihovo razočaranje, zato ste redkokdaj sproščeni. Bojite se namreč, da bi omadeževali lik popolnosti, ki se je ustvaril na vaš račun.

S fantom sta imela, kljub temu da sta bila drugim za vzor, mičkeno skrivnost: ko sta prišla v Ljubljano, se je zgodilo, da sta si bolj ali manj pogosto delila posteljo. Bilo je neizmerno lepo, četudi vas je pekla vest. Prav ti intimni trenutki, ki so bili, dokler se fant ni podal v računalniške vode, nekaj najlepšega, kar ste z njim doživeli, so danes, ko se je precej spremenil, za vas velika ovira. Če bi se fantu odrekli, bi se odrekli tudi intimnostim. Sanja se vam ne, ali bi sploh lahko živeli brez njih.

Ne zamerite mi, a po tem, ko sem vaše pismo večkrat prebrala, se mi zdi, da so se vajine poti razšle že veliko prej, preden se je začel navduševati za računalništvo. Zaradi več razlogov, ki sicer nimajo nobene zveze z »biti vzor nekomu«, pa ste bojazen, da med vama nekaj hudo škriplje, potlačili, sami sebi lagali in zanikali praznino, ki ste jo občutili.

Sicer poznam precej zelo dobrih in trdnih partnerskih zvez, ki so se spletle že v osnovni šoli, poznam pa še več takšnih, ki so že v času pubertete ali kmalu po njej – zvodenele. Ostali so le lepi spomini ali še to ne. Za trdnejšo, »večno« ljubezen moramo biti dovolj zreli, da jo znamo obdržati oziroma da jo znamo voditi prek čeri, mimo katerih teče naše življenje. Ni pa prav, to čutite tudi vi, da v njej vztrajamo, četudi se zavedamo, da vedno bolj bledi. Verjemite, ne splača se uničiti življenja zaradi tega, kaj bodo ljudje rekli, in ne za vsako ceno!

Razmislite, kaj vam pomeni ljubezen! Poiskati si morate takšnega življenjskega sopotnika, pri katerem boste na prvem in ne na zadnjem mestu! Moški, ki bi moral biti za zgled, se ne obnaša tako, kot se vaš fant! Kaj mu bo morebit­no bogastvo, ki bi si ga ustvaril z videoigricami, če pozablja živeti? Pozablja na ljubezen, na bližino! Vaš fant se že v »predporočni« fazi obnaša kot star, naveličan zakonec!

Kaj pa, če tudi on čuti, da so se njegova čustva ohladila? Se podzavest­no boji, da bo, če se razideta, pokvaril čarobno podobo, ki jo imajo o njem v domačem kraju? Morda, kdo ve, pa ste mu postali sami po sebi umevni, tako kot mama, ki ga čaka na domačem pragu in mu streže spredaj in zadaj, kadar pride na obisk? Sprašujem se, kaj vse bi privrelo na dan, če bi se iskreno pogovorila? Slutim pa, da v tem, zad­njem grmu tiči zajec, zato se tudi on boji soočenja z resnico.

Zelo zelo mladi ste še. Nikamor se vam ne mudi! Diplomirajte, nabirajte si izkušnje, prijateljujte z vrst­niki! Če le lahko, se otresite pritiskov, ki jih s seboj prinaša pretežka naloga, da ste drugim za vzor. Imate vso pravico, da končno zadihate, kakor vam narekuje srce, ne glede na to, kaj bodo rekli ljudje. Pa ne pozabite: najbolj pomembno je, da smo lahko za vzor sebi! Ponosni nase! Veseli, da smo takšni, kot smo!