Je ljubezen res najmočnejše čustvo?

Osebne in terapevtske izkušnje me vedno znova učijo, da ni hujšega strupa za odnose, kot so pretirana pričakovanja, ki jih ženejo miti in iluzije. Slaba plat mitov o ljubezni in partnerskih odnosih je, da tisti, ki verjamejo vanje, vstopajo v partnerski odnos s pretiranimi pričakovanji.

Nujna posledica so pretirana razočaranja, ko vsakodnevno življenje v dvojini ne dosega previsokih standardov. Prav nič ne pomaga, če v mite verjameta oba, le razočaranje je na koncu dvakrat večje. Zato bom v Nedelu predstavil nekaj najbolj znanih mitov o ljubezni in partnerskih odnosih, ki sem jih zbral v novi knjigi Solo v dvoje, ki izide septembra. 

 

Od kod toliko mitov o ljubezni in partnerskih odnosih? Kaj jih ohranja in zakaj – kljub mnogim knjigam, ki jih razbijajo, in kljub pogostim trpkim izkušnjam, ki jasno kažejo, da ne zdržijo testa življenjske resničnosti? Odnosi, še posebno partnerski, niso preprosti. Brez upanja, ki umre zadnje, je včasih težko vztrajati in zdržati. Miti in iluzije nas vedno znova zvabljajo v odnose in nas držijo v njih, dokler se v njih ne zmoremo več odzivati na bolj zrele načine.

V težkih trenutkih ohranjajo optimizem ali vsaj voljo do živ­ljenja. So kot poživilo na strmem klancu, ki nam vlije moči in volje, da vztrajamo do vrha. Sem ter tja ni s takimi poživili prav nič narobe. Odnos se znajde v resnih težavah, ko ga pri življenju ohranjajo bolj ko ne le še miti in iluzije.

Za začetek preverimo mit, da je ljubezen najmočnejše čustvo. O ljubezni je verjetno toliko definicij, kot je ljudi na zemlji. Vsak si jo predstavlja in doživlja po svoje in s tem načeloma ne bi smelo biti težav. Razen če se v odnosu znajdeta dva s povsem različno predstavo o ljubezni. Težko bosta našla rešitev s srečnim koncem. Ne zmoremo se spreminjati toliko, kot bi si želeli, sploh pa ne, kot bi si želeli naši partnerji.

Predstave o ljubezni nam­reč določajo tudi naša pričakovanja v odnosih. In ker večina enači partnerski odnos in ljubezen, se partnerja hitro znajdeta na razpelu različnih pričakovanj, kakšen naj bi bil njun odnos in kaj smeta pričakovati od drugega.
Ljubezen ni čustvo. Ni čustvo vse, kar občutimo. Naši občutki so pogosto povezani s čustvi, ne pa vedno. Vroča zardela lica so lahko povezana s sramom ali jezo. Včasih pa so zgolj znak, da se bližajo dnevi, ki jih bomo preležali v postelji – z vročino, namesto s svojim ljubljenim.

Prepričanje, da je ljubezen čustvo, za povrhu še najmočnejše in najprijetnejše, je ena pogostejših bližnjic v partnerske težave. Kaj se zgodi z ljubeznijo, ko sva v konfliktu, se celo prepirava? Kam se skrije v tednu tihe maše ali kuhanja mule? Ko na terapijah vprašam, zakaj se kdo želi ločiti, je pogost odgovor, da zato, ker partnerja ne ljubi več, ker ne čuti ničesar več do njega.

Običajno se na to odzovem z vprašanjem, ali res nikoli ne čuti jeze na partnerja, ob njem ne čuti prizadetosti, žalosti, gneva ali obupa. Presenečen pogled, usmerjen direktno vame, sporoča samo eno: kaj zaboga imajo taka čustva opraviti z ljubeznijo?!
Prav ljubezen je tista, ki nam pomaga, da zdržimo s partnerjem, ko je najtežje in se nam drugi kaže v povsem drugačni luči, kot bi si želeli.





Ljubezen je ali naj bi vsaj bila tista sila, ki nam da moč, da sodelujemo s partnerjem in se pogovarjamo z njim, čeprav v nas vse kriči, da bi ga najraje za zmerom poslali sajvestekam. Ljubezen do sebe in drugega nas vodi do tega, da smo kljub krizi do partnerja spoštljivi in odkriti. Vztrajno iščemo rešitev, ko se zdi, da je ni. Lahko je ljubiti, ko je v odnosu prijetno in je part­ner tak, kot si želimo.

Ljubezen je na pravi preizkušnji šele takrat, ko se v odnosu zatakne. Ljubezen ni nekaj, kar je v vaju. Tudi je vesolje ne pošilja zastonj in v neomejenih pošiljkah, da jo vidva le ujameta v svoja jadra. Ljubezen nista vidva. Ljubezen je nekaj, kar rojevata in vzdržujeta vsak dan skozi vajin odnos. In če danes ni bil dan za ljubezen, bo jutri novo jutro, nov dan in nova priložnost. In za njim nasled­nji, dokler si dajeta priložnost, ne glede na to, kaj čutita. Zato je meni najbližji opis partnerske ljubezni ta, da gre za odločitev.

Nekoga izberemo iz množice, ga povzdignemo in se odločimo, da bomo v ta odnos vnašali najboljše, kar zmoremo. Za povezavo ljubezni s čustvi se mi zdi posrečena primerjava, da je v ljubezni skrita mavrica vseh čustev. Karkoli čutimo do partnerja ali ob njem, to ni znak ljubezni – pa tudi ne znak, da ljubezni ni. Včasih je dan za bolj prijetna čust­va, drugič pridejo na vrsto težja in zoprna. Partnerja se morata naučiti shajati z vsemi.

Težkim čutenjem je dostikrat treba le pustiti čas, da izzvenijo. Lahko je pogovor tisti, ki bo zmehčal in olajšal bolečino in prizadetost. Včasih pa se bosta morala partnerja odmakniti, da vsak zase prideta do novih odgovorov. Pri tem ni pravil in navodil. Ko gre za čustva, je partnerski odnos nes­končno raziskovanje. Prijetna in topla čustva so nagrada za vložen trud in vztrajanje, tudi ko je bilo težko, obenem pa priložnost za zbližanje, oddih in nabiranje energije, ki bo prišla prav, ko nebo spet prekrijejo oblaki.

Verjetno se prav enačenje ljubez­ni s prijetnimi čustvi najbolj odraža v vedno večjem številu ločitev. Preveč jih odneha, že ko bi se pravi odnos moral šele zares začeti. Če verjamemo, da je ljubezen čustvo, in to vedno in samo najmočnejše in zraven še blaženo, se res zdi logična rešitev, da se razidemo, ko se znajdemo v daljšem obdobju, ko do partnerja ne čutimo nič močnega in prijetnega. To »logično rešitev« podpihuje sodobna potrošniška miselnost, ko nam z vseh koncev prišepetavajo, da je vse mogoče in dosegljivo – in tudi nadomestljivo. Treba se je samo razgledati po policah in si najti nov model, ki bo bolj ustrezal našim potrebam in željam.

Vse več jih je, ki so se naveličali preizkušanja novih modelov, ker so ugotovili, da nobeden ne dela po pričakovanjih – in ostajajo sami. Število trajno samskih po tridesetem letu se strmo povečuje. Z odločitvijo za samskost seveda ni nič narobe. Za to, da si osmislimo življenje in smo z njim zadovoljni, partnerski odnos ni nujen. A če je samota posledica razočaranja nad slabo ponudbo, bi se morali vprašati, ali ni kaj narobe z našimi pričakovanji.


**********
Odlomek iz knjige Solo v dvoje