Pod vplivom domačih zapustila moža

Odraščala sem v precej veliki družini. Živeli smo skupaj z očetovimi starši in neporočeno teto. Z bratom dvojčkom so naju najmlajša bombardirali s številnimi nasveti tudi starejši bratje in sestre. Naučila sem se, da je najbolje, če sem pridna in če poslušam pametnejše od sebe. Zataknilo se je pri odločitvi, kam naj grem po osemletki.

Upala sem, da bom lahko nadaljevala šolanje na srednji medicinski, a je šolska svetovalka odločila, da je zame najboljši trgovski poklic. Ker so ji pritegnili tudi domači, sem jim žalostna in v solzah verjela. Šele takrat, ko sem spoznala kasnejšega moža, ki mi je stal ob strani, da sem na skrivaj študirala in postala fizioterapevtka, sem lažje zadihala. Domači so bili nad mojo izbiro zelo razočarani.

Kljub temu da sem tri leta po poroki rodila dvojčka, moža še zmeraj niso priznali za družinskega člana, poniževali so ga, češ da me ni vreden, da je smešen, ker je pol glave manjši od mene, in podobno. Nenehno sem bila med dvema ognjema in nisem vedela, komu naj ustrežem. Nazadnje so me dobili čisto pod svoj vpliv.

Verjela sem, da bom lahko dobila boljšega partnerja, zato sem se po nekem neumnem in nesmiselnem prepiru odselila nazaj k staršem. Fanta, ki sta bila stara dvanajst let, nista želela iti z menoj, kar me je strašno prizadelo. Na začetku so me domači zelo razvajali, po nekaj tednih mi tudi to nič več ne pomeni. Rada bi se vrnila k možu. Dušanka






Draga Dušanka, vaše pismo je res v nebo vpijoče, obenem pa dokaz, kakšni ne bi smeli biti odnosi med starši in otroki. Iz njega veje ena sama žalost, ki bo, če ne boste že danes ukrepali, zadala še več nepopravljivih udarcev vašemu srcu. A me tolaži misel: če ste tole pismo napisali, pomeni, da niste več ne slepi ne gluhi.

V trenutkih, ko smo na razpotju, si želimo, da bi se imeli s kom posvetovati. Žal ima lahko to negativne posledice, če seveda upoštevam vaše družinske razmere. Kdo je glavni? Oče, mama, teta, stari starši? Velikokrat sem že zapisala, da so nasveti lahko zelo priročni in koristni. Zlasti še, če znamo izbirati med zrnom in plevelom.

Zavedati pa se moramo, da je to, kar slišimo od staršev, prijateljic ali preberemo v svetovalnih rubrikah, zgolj mnenje, in nikjer ne piše, da se ga moramo držati kot pijanec plota. Nihče, ampak res nihče vas ne pozna tako dobro, kot se poznate sami. Samo vi ste tisti, ki se boste na koncu odločili, komu slediti: mnenju drugih ali tistemu, kar se bo izoblikovalo v vašem srcu.

Fanta, s katerim ste se kasneje poročili, ste spoznali v trgovini, kjer je kot študent delal med počitnicami. Bil je eden redkih, ki vas je poslušal, ne da bi vam kar naprej segal v besedo. Kako sta izvedla, da ste se vpisali na fakulteto in študirali, mi ni čisto jasno, a če vi pravite, da bi vam brez njegove pomoči ne uspelo, bo že držalo.

Tega, da je bil za pol glave manjši od vas, sprva niste niti opazili. Videli ste njegovo dobro srce, čutili ljubezen, ki jo je delil z vami. V trenutku, ko ste ga predstavili domačim, se je vse spremenilo. Secirali so ga od nog do glave, govorili so le o njegovih napakah, pa o tem, kako smešen je. Norčevali so se iz njegovega narečja, celo znamenja, ki ga je imel na vratu od rojstva naprej, niso pustili pri miru. Češ, vemo, da je slab človek, ker mu je hudič vtisnil svoj pečat in podobne norosti.

Domače ste zelo »razočarali«, ko ste se kljub njihovim protestom poročili. O tem, da se tudi z moževimi sorodniki niso želeli niti pogovarjati, ne bom razpredala. Za takšno obnašanje nimam besed. Žal. Ga pa poznam. Občudujem pa moža, da je vse to, kar so vaši počeli, mirno prenašal. Da ni nikoli znorel in jim povedal, kar jim gre! To si razlagam zgolj s tem, da vas je imel silno rad, da vas ni hotel izgubiti. Bili ste mu pomembnejši od vseh, ki so pljuvali po njem. Ste to znali ceniti in spoštovati? Ali pa niste niti opazili, kako mar mu je bilo za vas?

Namesto da bi se starši razveselili vnukov, z žlehtnobo niso odnehali. Še naprej so vam polnili glavo z neumnostmi. »Pusti ga, lepa si, še zmeraj boš lahko našla sebi primernega moža.« Kdo pri zdravi pameti na takšen način razdira hčerkin zakon?
Kadar ste bili stran od njih, je v vaši družini sijalo sonce. Malo ste bili žalostni, ker sinova do dedka in babice nista gojila čisto nobene ljubezni. Vaših domačih sta se celo bala. Se vam zdi to čudno? Meni ne. Ljubezni se ne da prisiliti.

Po dolgih letih, ko so vas z vsemi možnimi načini odtegovali od družine, jim je končno uspelo. Po butastem prepiru z možem ste se napotili »lepšemu življenju naproti«. A po nekaj tednih ste ugotovili, da so bile sladke besede o tem, kaj vas čaka za prvim vogalom, zgolj prazna slama, s katero so opletali domači.

Ko ste legli k počitku, ste boleče čutili osamljenost in samoto. Začeli ste se tudi spraševati, zakaj imajo lahko bratje in sestra svoje družine, zakaj se vanje nihče ne vtika, zakaj jim domači ne iščejo »najboljšega partnerja« še potem – po poroki. Edini, ki je bil še neporočen, je bil brat dvojček, pa še ta se je kot trener neke športne ekipe večji del leta potikal povsod, samo doma ga ni nič bilo.

Bolj ko vam je mama govorila, kako lepo je, da ste »rešeni«, bolj vas je razjedalo hrepenenje po možu in sinovih. Če bi bila na vašem mestu, bi že včeraj domačim napisala kratko pisemce in se jim zahvalila za vso skrb. Potem pa bi se temeljito pogovorila z možem. Verjamem, da boste, če to storite danes, ujeli še zadnji vlak. Otročarij, ki jih počnete, se bo, če boste odlašali, prej ali slej tudi on naveličal.

Na vsak način pa bi z domačimi pretrgala vse stike. Če seveda želite, da vam s svojim nerazumnim dejanjem ne uničijo še tisto malo upanja za srečno prihodnost, kot ga imate. A na tem mestu še ne bi postavila pike. Razčistiti boste morali tudi z nerazumno odvisnostjo, ki jo čutite do domačih.

Čas bi bil, da odrastete, razmislite o sebi, o samospoštovanju, o tem, ali se imate sploh kaj radi. Prepričana sem, da vam bo mož pri iskanju pravih odgovorov rad stal ob strani.