Nimam več motivacije za študij

Pozdravljeni,

sem študentka drugega letnika medicine. Ta študij je bil moja velika želja in še vedno si želim postati zdravnica. Vedela sem, da bo težko, je pa še težje, kot sem si mislila. Lani sem komaj zmogla. Kljub temu da sem se res veliko učila, so bile ocene bolj klavrne, nekateri sošolci so bili boljši od mene. Zdelo se mi je, da se nesposobna in da se mi posmehujejo. Zato sem se čedal­je bolj izolirala in zdaj v drugem letniku pravzaprav nimam veliko prijateljev.

Da bi si zaslužila za najemnino in stroške, sem se lotila študentskega dela. Delam v lokalni pekarni. Delo ni zahtevno, mi je pa na neki način v sprostitev in zabavo.

Težava je v tem, da se letos neverjetno težko spravim k učenju. Snovi je še več, vem, da bi se j morala lotiti, ker se roki približujejo. Nekaj kolokvijev sem sicer opravila, a komaj. Namesto da bi se učila, počnem kaj drugega. Zdi se mi, kot da se študiju izogibam. Ob tem mi je vedno težje, vse bolj in bolj napeta postajam. Kljub temu da se ne učim, se tudi ne sprostim. Zapletam se v krog skrbi in notranje kritike. Počasi se zdim sama sebi vse bolj nesposobna. Od skrbi tudi slabo spim. Ne zmorem se prav koncentrirati, in tudi ko se učim, se mi zdi, da si zapomnim veliko manj kot včasih.

Ne bi rada razočarala niti sebe niti drugih. Vsa moja družina se veseli, da bodo imeli v žlahti zdravnico, jaz pa se komaj držim nad vodo, tako da je ta situacija prav absurdna. Neuspeha bi me bilo zelo sram. Prav tako tega, da bi se izpisala s študija in se prešolala drugam.

Zelo hvaležna bi vam bila, če bi mi lahko nekako pomagali.

Nina

Študij je zahtevno življenjsko poglavje, še toliko bolj, če ob njem delate. Sploh pa študij medicine, kjer je izredno visoka storilnostna naravnanost, konkurenčni boj med študenti pa bolj ali manj stalnica. Dodatno težavo vam povzroča občutek odgovornosti do staršev, ki jih nočete razočarati.

Predvidevam, da ste bili vajeni zelo visokih ocen. Padec uspeha ob vpisu na študij je lahko hud udarec in povzroči veliko zmedo in notran­jo stisko. Verjamem, da ste se v prvem letniku res močno potrudili in v študij vložili vso energijo. Ko je bil uspeh kljub temu nižji od običajnega, ste bili globoko razočarani. Tako so se začela okoli študija nabirati negativna čustva, ta pa delujejo nemotivacijsko. Ljudje spontano gravitiramo tja, kjer nam je prijetno. Če nam nekaj ni prijet­no, se temu lahko začnemo nezavedno izogibati. Izogibanje pa ne rešuje težav, temveč jih podaljšuje.

Tudi delo ima na tej točki lahko funkcijo izogibanja študijskemu angažmaju. Predstavljam si, da delo ni posebno intelektualno zahtevno, vas pa toliko zaposli, da se vam ni treba ukvarjati s študijem.

Kaj, ko bi na tej točki še enkrat obudili zanimanje in argumente, ki ste jih imeli, ko ste se vpisali na študij? Biti zdravnica je poslanstvo, ki je globoko povezano z vašimi vrednotami. Prenašanje kritike in neuspehov oziroma tega, da se stvari obrnejo drugače, kot smo pričakovali, je del opreme za odraslo, zrelo in opolnomočeno življenje. Samo zato, ker stvari stečejo drugače, kot ste si zamislili, še zdaleč ne pomeni, da ste nesposobni ali da bi naj zapustili študij.

Skrbi me hčerkina slaba družba

Poskusite torej obuditi svojo motivacijo. Dobra strategija je, da si predstavljate, kako bo videti vaše življenje, ko boste doštudirali. Razmislite o svojih vrednotah in jih poskušajte povezati s to sliko. Predstavljajte si svoje življenje, življenje zdravnice, ki aktivno živi svoje vrednote.

Morda bi se poskusili povezati s študenti iz letnika. Mnogo lažje ohranjamo motivacijo, če smo vključeni v skupino. Vaša zadržana narava vas tukaj vabi v spremembo. Povezovanje, izmenjava informacij, skupno učenje, to so le nekatere prednosti navezovanja stikov v let­niku. Sprva bo verjetno malo nelagodno, ker takšnega druženja niste vajeni, bo pa izzvenelo zelo hitro, ko boste stkali več odnosov.

Poskušajte učenje spet povezati s pozitivnimi čustvi. Poskrbite za prijetno delovno okolje, morda bo dobrodošlo, če boste šli v knjižnico. Ljudje povezujemo določeno okolje z določenimi dejavnostmi – ker smo te dejavnosti tam že izvajali, so se oblikovale nevronske povezave, ki se v tem okolju spet sprožijo. Tudi zato se marsikdo lažje zbere in uči v knjižnici. Podobno pomaga vsakdanja rutina. Oblikujte si potek dneva tako, da vsak dan načrtujete določen čas za učenje, najbolje v zgodnjem dopoldanskem času, ki je najbolj ugoden za intelektualne funkcije. Vključite pa tudi čas za rekreacijo in druženje.

Zelo pomembno je, da si razdelite snov in sekvence učenja na dovolj majhne dele. Velik problem pri prokrastinaciji (odlašanju) je v tem, da si postavimo previsoke cilje. Takšne, ki so tako veliki, da jih ne zmoremo realizirati, kar povzroča negativna čustva, ta pa nas oddaljujejo od realizacije in rešitve težav.

Zato je ključno, da odpravimo prokrastinacijo. »Magične besede« so: kateri korak je dovolj majhen, da ga danes zmorem? In potem ta korak tudi naredite, čeprav morda pomeni zgolj to, da odprete knjigo in preberete kazalo. Pomembno je, da ostanete pri stvari skozi daljše življenjsko obdobje in da vsak dan nekaj naredite v smeri svojih ciljev.

Ko se učite, poskušajte optimizirati učenje. Kakšna knjiga o učinkovitem učenju vam bo tukaj prišla prav, da vas opozori na strategije, ki delujejo. Naša sposobnost koncentracije je približno 45 minut. Temu prilagodite tudi čas študija. Če ste utrujeni, naredite krajšo pavzo, se pretegnite, odprite okno … Odmori naj bodo kratki, pet do največ osem minut, ker se sicer izgubi stik s snovjo.

Pomembno je, da skrbite za zdrav življenjski slog. To je temelj, da se lahko začnete osredotočati na snov. In ne pozabite se nagraditi, si privoščiti nečesa lepega po uspeš­nem učenju. Za zdaj je absolutna zmaga že to, da se lotite in počasi vztrajate.