Perfekcionizem me ubija

Spoštovani,

sem podjetnica sredi tridesetih let. Moja poslovna pot se tesno prepleta z mojim osebnim razvojem. Po propadlem zakonu sem si rekla, da želim zaživeti boljšo verzijo sebe. Šla sem na psihoterapijo, odprla svoje podjetje ... Danes mi ni žal. Vem, da sem veliko naredila pri sebi. Vse to me je spremenilo. Prej sem bila zelo perfekcionistična, obupno zahtevna do sebe in do svojih bližnjih. To me je izčrpavalo in je najverjetneje uničilo moj zakon.

Od takrat sem se spremenila. Postala sem mnogo bolj tolerantna. Ni treba, da so vse stvari popolne. V novi zvezi sem se naučila shajati s tem, da nihče ni popoln. Načeloma sem srečna in zadovoljna.

Pogosto pa me vendarle presenetijo moje reakcije ob praznikih, še posebno ob tistih, ki se tičejo mene. To so dnevi, ko bi se morala imeti lepo, pa se pogosto znajdem v solzah in vsa obupana, globoko razočarana. Običajno namreč te dneve zelo pozorno načrtujem. Takšni prazniki mi veliko pomenijo. Veselim se jih in jih željno pričakujem. Potem pa se kot nalašč nekaj sfiži. Stvari gredo narobe in dan niti približno ni tako lep, kot sem si ga predstavljala. To me vrže iz ravnovesja. Kot da bi izgubila tla pod nogami.

Moja reakcija je absolutno pretirana. Občutek imam, da je vse moje življenje ničvredno, zgrešeno, da nisem dovolj dobra, da si ne zaslužim oziroma si ne bom zmogla ustvariti lepega življenja, ker je z mano nekaj narobe. Niti takrat niti kasneje, ko se umirim, ne vem točno, kaj naj bi bilo tako zelo narobe z mano. Takrat sem samo obupno žalostna, prizadeta in razočarana. Iz te bolečine včasih napadem svojega part­nerja ali pa se zavlečem v molk in zganjam pasivno agresijo.

Ne želim se več tako počutiti. Rada bi bolje razumela ta svoj del, predvsem pa bi rada znala bolj ustrezno odreagirati. Hvaležna vam bom za nasvet.

Tadeja

Draga Tadeja,

vesela sem, da ste se obrnili name. Kot vidim, ste res že veliko naredili na sebi. Očitno ste življenjske krize znali prepoznati kot povabila k spremembi in spodbude za osebnostni razvoj. To je čudovito.

Moj odgovor v tem formatu seveda ne more biti terapevtski, takšen vpogled v razloge, dinamiko in razrešitev vašega vzorca bi ustrezneje razdelali v okviru psihoterapevtskega procesa. Tukaj morda zgolj nekaj idej, sugestij za razmišljanje. Začeli ste opuščati perfekcionizem, ki se pogosto povezuje z željo po kontroli. To je super. Pogosto povzroča tudi velike psihične obremenitve. Ljudje se zelo trudijo, veliko vlagajo, vendar nikoli niso zares zadovoljni. Perfekcionizem je res mačehovski in marsikoga pahne v izgorelost. Videti je, da ta del obvladate. Kljub temu pa se zdi, da vas otroški del, vaš notran­ji otrok, kjer so spravljena vsa doživetja, misli, čustva, vedenjski vzorci, ki smo jih doživeli nekoč v osebni zgodovini, v trenutkih, ki jih opisujete, spomni, da še vedno obstaja, in vas preplavi. To je čustvena stiska, ki jo tako slikovito opisujete.

Ne glede na to, da s t. i. odraslim delom izvrstno in zelo zrelo obvladujete življenjske izzive, ob praznikih zaživi vaš otroški del. To je del, ki je še vedno preplavljen s hrepenenji, magičnimi predstavami in željo po pravljičnem svetu, kjer je vse prav in dobro. Indija Koromandija torej, vsako leto za rojstni dan, pa za božič in veliko noč …

Očitno se zelo pripravljate, razmiš­ljate in predstavljam si, da naredite marsikaj, da bi bili prazniki čarobni. Slepo ugibam, da so bili morda v vaši domači hiši prazniki ali zelo bogato praznovani ali popolnoma spregledani. Očitno vam praz­nično vzdušje pomeni veliko, tudi neke vrste potrditev, da živite »prav«. To so sporočila, ki smo jih dobili od naših staršev na verbalni in neverbalni ravni. Ker se zdaj tako trudite, da bi poustvarili to čudežno, magično ozračje praznikov, ste od vseh priprav in pričakovanj zelo napeti. Tako se hitro zgodi, da vas zmotijo stvari, ki vas drugače ne bi.

Naše predstave nam postavljajo okvire, ki naj bi jim stvarnost ustrezala. Če se to ne zgodi, si moramo to nekako osmisliti. Takšna razhajanja med realnostjo in predstavami običajno povzročijo nelagodje. Pri vas pa se zgodi, da se aktivira otroški del, in če se predstave ne skladajo z realnostjo, je ta otroški del silno razočaran. Način, kako opisujete svojo reakcijo, nakazuje, da gre za prizadet, ranjen čustveni, otroški del. Očitno v praznično vzdušje projicirate svoje želje, hrepenenja in imate pri tem zelo visoke standarde.

V teh trenutkih potrebujete predvsem sočutje do sebe. Zavedati se morate, da je ranjen vaš otroški del, in tako ga morate tudi nasloviti. Z nežnostjo, simpatijo in razumevan­jem do svoje stiske ob tem, da dan očitno ne bo potekal tako, kot ste si zamislili. Pomembno je, da znate tudi tukaj stopiti iz perfekcionističnih predstav in najti zadovoljstvo v tistih vidikih dneva, ki so vam na voljo. V življenju se nam lahko zgodi marsikaj, tudi stvari, za katere nikakor nismo odgovorni … Na nas pa je, kaj bomo iz tega naredili. Ko potolažite svoj otroški del, je čas, da odras­lo stopite v sedanjost in poskusite zase in za druge narediti največ, kar v konkretnih okoliščinah lahko.

Neredko se zgodi, da se s tem, ko se odpovemo perfekcionizmu in se odpremo za dinamično lepoto sedanjega trenutka, srečamo z bogastvom, ki ga morda nismo pričakovali. Prav odprtost za spremembe, hvaležnost za to, kar nam je podarjeno, kar lahko doživljamo, okušamo, izkušamo, je velika dota, ki nam jo poklanja življenje.

Želim vam, da bi zmogli ljubeče sprejeti svoj hrepeneči, čustveni del in hkrati zbrano stopiti na trdna tla življenjske realnosti.