Nemško mesto, ki govori »po naše«

Finančna prestolnica celinske Evrope Frankfurt je mesto nasprotij. Je mesto, ki poskuša biti velemesto, a kljub čudoviti panorami stolpnic ob Majni, ki tudi po mnogih letih jemljejo dih, ne more uiti svoji vaški preteklosti. Je mesto neizmerno bogatih, ki po ulicah švigajo s pregrešno dragimi avtomobili omejenih izdaj, a prav tako je na vsakem koraku mogoče srečati berače. Je mesto, kjer najvišji nebotičniki v Evropi sobivajo s starimi malomeščanskimi stavbami. Je mesto, kjer je komaj mogoče najti solidno italijansko pico, se pa v njem bohotijo Michelinove restavracije. A bolj kot vse to mesto zaznamujejo priseljenci.

Turki prvi, Hrvati drugi

Med največjimi nemškimi mesti je Frankfurt po deležu tujcev na prvem mestu. Več kot 30 odstotkov prebivalstva ima korenine zunaj Nemčije. V sosednjem Offenbachu, s katerim sta se zaradi neprestane rasti tako rekoč že zlila, je tujcev že skoraj 40 odstotkov. Tako nacionalno pisanih mest, kot sta Frankfurt in Offenbach, v Nemčiji zlepa ne boste našli. In to lahko začutite na vsakem koraku.



»Was ist dass für eine Sprache? (Kateri jezik je to?)« je vprašanje, ki ga, ko »naši« zaslišijo pogovor med menoj in hčerko, najpogosteje slišim. Od tod naprej je razvoj dogodkov predvidljiv. »A, Slovenija. Jaz sam iz Hrvaške,« se najpogosteje glasi odgovor. Ali pa iz Bosne in Hercegovine ali Srbije. Potem pa lahko tudi »po naše«, se pravi, po »jugoslovansko«, običajno odgovorim. Besedne zveze srbohrvaško tu ne uporabljamo. Ta jezik je še iz tistih časov, ko s(m)o narodi južno od Alp sanjali, da lahko sobivamo in vse razlike pometemo pod preprogo bratstva in enotnosti.

Hrvati so za Turki najmočnejša narodna skupnost v Frankfurtu. Čez 15.000 jih živi in dela v mestu in še vedno prihajajo. Marijana se je skupaj z možem priselila pred petimi leti. Šla sta s trebuhom za kruhom. Na Hrvaškem ni bilo služb in odločila se je slediti prijateljem, ki so že odšli v Nemčijo.

Začetek je bil težak. Jezika ni znala, službe ni našla takoj. Začela je kot čistilka. Za 12 evrov na uro čisti stanovanja. Ima pet rednih strank, pri katerih dela dve do tri ure enkrat na teden. Plačujejo ji na roko. Hkrati za polovični delovni čas dela v proizvodnji, v prostem času pa hodi na tečaj nemščine. Čeprav Frankfurt govori mnogo jezikov, je brez osnovnega znanja nemščine kakšno boljšo službo težje dobiti.

Zdaj se Mirjana seli na Irsko. Znova s trebuhom za kruhom. »Tam so še boljše plače in tudi v Dublinu imava prijatelje. Službo sem dobila v tovarni igrač, mož pa v gradbenem podjetju,« navdušeno pove nekaj tednov pred selitvijo.

Skoraj je ni trgovine, restavracije, vrtca ali bolnišnice, kjer ne bi delali »naši«. Trgovke, medicinske sestre, tajnice, čistilke, vzgojiteljice, gradbinci, kuharji, elektroinštalaterji, vodovodarji ... Ko sem nedavno iskala odvetnika, se mi je na telefon oglasila tajnica in njen naglas mi je izdal, da je »naša«.



Naglasa ne moremo skriti, niti če bi ga hoteli. Naša nemščina zveni trdo in okorno in se močno razlikuje od tiste, ki jo govorijo na primer priseljenci iz vzhodne Evrope. Nadaljevali sva po naše in se hitro dogovorili za termin in vse drugo. Kljub tekočemu znanju nemščine. Prevzame te nekakšen občutek domačnosti, pa tudi upanje, da se boš z »jugoslovanščino« pač izognil nemški birokraciji in kaj uredil mimo pravil, ki so tukaj pomembnejša kot Biblija.

V službo brez znanja nemščine

Rakija, čevapčiči, burek. Čeprav se na policah večine klasičnih trgovin bohotijo keksi domaćica, pašteta Gavrilović, začimbna mešanica vegeta, v bližini Evropske centralne banke pa obratuje tudi trgovina Jadran, ki nas priseljence iz nekdanje Jugoslavije oskrbuje s čokolinom ipd., res dobrih čevapčičev, ki bi jih lahko doma spekli na žaru, ne boste dobili nikjer. Razen če ne poznate kakšnega lokalnega mojstra za čevapčiče.



Na zares neuglednem položaju, na otoku, ki ga z vseh strani obkroža ena glavnih frankfurtskih vpadnic, Hanauer Landstrasse, v majhnem lokalu še manjšega hotela Altes Zollhaus v piceriji in čevapdžinici pripravljajo bržčas najboljše čevapčiče v mestu. »0,30 evra na čevapčič bo cena,« izza pulta lokala, do tal zamegljenega od cigaretnega dima, poreče, recimo mu Mirko. Lastnik, kuhar in natakar v eni osebi. Da, da, ni problema, samo da bodo dobri. K stotim čevapom doda še dve pleskavici in pet lepinj. »Za poskusit,« pravi in mi navdušen nad naročilom čevapčičev za domov izroči vrečko, polno mesa. Ko nas tisti večer mednarodna družba kakšnih desetih jedcev zmaže še zadnji čevapčič, se vsi strinjamo, da so bili to najboljši čevapčiči, kar smo jih doslej jedli v Frankfurtu.

Hrvati so v Nemčiji ena najmočnejših narodnih skupnosti. Prek 400.000 jih je in še se priseljujejo. Samo v Frankfurt jih je lani po uradnih statistikah prišlo okoli 500. Mnogi so v Nemčijo zbežali pred vojno v 90. letih prejšnjega stoletja.



A že prej so prihajali kot »gastarbeiterji«. Tako kot mnogi Slovenci. V času praznikov in šolskih počitnic so se v domovino vračali s svojimi beemveji in mercedesi, ki smo jim jih vsi zavidali.

Zdaj se v Nemčijo selijo tudi dobro izobraženi. Pred kratkim je, takoj po koncu študija, sem prišla sestrična kolegice, medicinska sestra. Doma v Bosni ne dobi službe, pa še plače so slabe. Nemško ne govori, a to na začetku ni ovira. Službo je dobila po dveh razgovorih. V nemškem zdravstvu močno primanjkuje medicinskih sester in zdravnikov, zato so veseli vsakogar. Začela bo kot negovalka. Izobrazbo ji morajo še potrditi. Kolegice ji pravijo, da gre to zelo hitro. In tudi nemščine da se bo zelo hitro naučila. Ko je morala hčerka nedavno na operacijo zaradi zlomljenega komolca, jo je v operacijsko sobo pospremila gospodična Vuković. Nič ni lepšega, kot če se lahko v takšnih stresnih trenutkih na zdravstveno osebje obrneš »po naše«.