Ne za otroke, za vse nas gre

Po ponedeljkovem pogovoru s patrom Karlom Gržanom sem začela premišljati o našem šolskem sistemu, ki ga od blizu opazujem kot mama šestošolke in prvošolca.

Zelo se strinjam z njim, ko pravi, da mlade ukaluplja in jih sili, da recitirajo pravilne odgovore, ki jih pozabijo takoj, ko jim oceno zapišejo v elektronsko redovalnico. Balasta je preveč, še bistveno več, kot ga je bilo v naših časih. Učni načrti učiteljem jemljejo avtonomijo, mladim pa ubijajo ustvarjalnost.

Lasje mi gredo pokonci, ko se hčerka pri gospodinjstvu uči o vlakninah in ogljikovih hidratih, namesto da bi pekla palačinke. Ko pri likovnem pouku drdra o barvnem krogu, namesto da bi vsaj tisto uro na dan svobodno ustvarjala. Opažam, da otroci pri slovenščini ne pišejo več spisov, verjetno zato, ker se jih ne da točkovati tako preprosto kot testa, pri katerem na črto vstaviš manjkajočo besedo.

Otrokom v majhne glave tlačimo vse več podatkov, a pozabili smo jih naučiti misliti. Silimo jih v pehanje za točkami, da se bodo vpisali na elitne srednje šole, kjer bodo na vedno nove črte pisali vedno nove pravilne odgovore, a pozabili smo jih naučiti, kako biti inovativni, ustvarjalni in prodorni. V roke smo jim potisnili najrazličnejše tehnološke igračke, njihove podobe delimo na vseh mogočih omrežjih, a pozabili smo jih naučiti, kako biti sočutni in strpni. Kako biti ljudje.

Z zanimanjem in z zavistjo sem prebrala pogovor s profesorico Zalo Volčič o tem, kako se stvari lotevajo v Avstraliji. Dojeli so, da je današnja mladina drugačna, ne bere več, ne sledi dvournim predavanjem, vajena je neštetih dražljajev, ki vanje skačejo z ekranov, zato iščejo nove poti, kako jim približati snov, ki jo morajo usvojiti.

Pri nas za katedrom še vedno prevladuje avtoriteta, ki te nagradi za točen in en sam pravilni odgovor. Seveda so med učitelji izjeme, ni jih malo, ki se ne držijo pravil kot pijanec plota, ki imajo svoj poklic in otroke iskreno radi in se trudijo, da bi bilo učenje kdaj tudi zabavno. A tudi oni počasi izgubljajo voljo in bitko s sistemom, ki – na obeh straneh katedra – proizvaja ukalupljene, prestrašene in otopele ljudi.

Odločevalci kar naprej brenčijo o družbi znanja, o digitalni preobrazbi, o nacionalnih programih vzgoje in izobraževanja, novih obveznih tujih jezikih in z aktivnostmi zatrpanim popoldanskim varstvom najmlajših šolarjev. Polni so visokoletečih besed, a resničnost je dosti manj idilična.

V njej se že trinajstletniki pred vsakim spraševanjem in testom tresejo, saj je lahko en sam spodrsljaj usoden in jih stane vpis na želeno šolo. Prijatelji si ne posojajo več zvezkov, ker nočejo ničesar zamuditi in morajo biti vedno pripravljeni. Poslušam o dekletu, ki se je zaprla v sobo in noče več v šolo, o fantu, ki je že v osnovni šoli dvignil roke od poklica, o katerem sanja, ker je obupal, da bo kdaj zbral dovolj točk, da bi mu uspelo priti tja, kamor si tako zelo želi.

Da v življenju prideš do pravih rešitev, do idej, ki spreminjajo svet, moraš delati tudi napake, veliko napak. Teh pa sistem danes enostavno ne dovoljuje. Smešni so mi liki, ki trdijo, da naš narod ne bo preživel, če ženska ne bo rodila vsaj treh otrok, in so na barikadah, ker se otroci učijo o tem, da je tudi istospolna družina družina. V resnici sploh ne gre samo za otroke, gre za vse nas. Kako bomo preživeli, če ne bomo znali misliti s svojo glavo? Če bomo le ubogljivo kimali, namesto da bi spregovorili, ko je treba spregovoriti?

»Izobrazba je tisto, kar ostane, ko pozabimo stvari, ki smo se jih naučili v šoli,« je rekel Albert Einstein. Naši otroci bodo opravljali poklice, ki danes še ne obstajajo. Ne vemo niti, kakšni bodo, zagotovo pa bodo morali uspešni ljudje tudi v ne tako oddaljeni prihodnosti znati poiskati izvirne rešitve, misliti izven okvirjev, biti podjetni, razgledani in korak pred konkurenco. Bojim se, da ne izšolamo prav veliko takih ljudi.