Ne psujmo jih, ne glede na to, s kom spijo in koga volijo

Glede na to, da je to prva Nedelova kolumna letos, to najbrž od mene terja zvrhano mero dobrih želja, kup optimizma ter iskriv pogled v prihodnost. Seveda želim vsem srečno in uspešno novo leto, a ostajam realistka. Že pred nekaj časa sem snela rožnata očala, s katerimi sem mladostniško naivna gledala v svet.

Ko kot novinarka spremljam današnjo realnost, se včasih čudim, kako nam, družbi kot taki, lahko gre tako dobro. Kakšna dva tedna pred iztekom starega leta sem na družbenem omrežju X spremljala verbalne pljunke na račun premierove partnerice Tine Gaber. Skupaj z dedkom Mrazom je obiskala otroke. Kraj za kontekst tega sestavka ni pomemben. Nekdo jo je poimenoval prva dama, hitro je sledil komentar, da ni prva dama, pač pa kvečjemu prva priležnica.

O premierovi partnerici si lahko vsak misli svoje, ampak če že nenehno pišem o pravicah žensk, nasilju nad njimi in težim k enakopravnosti med spoloma, jo bom tokrat vzela v bran. Ne zdi se mi prav, da jo tako verbalno ponižujejo. Lahko nam ni všeč ideja o loščenju njune javne podobe na račun nasmejanih otrok, do tega smo upravičeno lahko kritični, ampak zakaj si nekateri dovolijo pasti tako globoko, da zmerjajo in ponižujejo?

In še eno vprašanje, enako retorično – zakaj se čudimo, da je v družbi vedno več psihičnega in fizičnega nasilja? Ne nazadnje vsak od nas s slehernim hujskaškim zapisom prispeva k temu, da drvimo v nestrpnost.

Konec leta me je prizadela zgodba novinarke Dnevnika Špele Ferlin o ravnatelju, ki se je neprimerno vedel do svojih sodelavk – jih otipaval, spraševal, ali so noseče, trepljal po zadnjici. Vsulo se je komentarjev, zakaj ga niso prijavile, zakaj mu »njihovi moški« niso pokazali, kar mu gre. Ko bo krivice moral začeti opravljati zakon ulice, bomo blizu dna.

Zakaj se čudimo, da je v družbi vedno več psihičnega in fizičnega nasilja? FOTO: Leon Vidic/Delo

Ob tem znova ne morem mimo sojenja stoletja, kot so ga poimenovali v Franciji. Prvoobtoženi Dominique Pelicot, ki je svojo nekdanjo ženo Gisèle Pelicot dolga leta omamljal in organiziral njena posiljevanja, je dobil 20 let zapora. Novinar BBC Andrew Harding v enem od člankov piše o tem, kako so se med sojenjem obtoženi – poleg Pelicota še 50 drugih moških – sprehajali naokoli, klepetali, pili kavo iz avtomata, bili skratka običajni ljudje, »normalni« moški.

Ni torej šlo za že na daleč vidne hudobce, satane, bili so navadni fantje, partnerji, soprogi, bratje. Z Gisèle Pelicot se je nenadoma lahko identificiralo ogromno žensk po vsem svetu. Spolno nasilje se zgodi, ko moški vedo, da se lahko izognejo kazni, in v Franciji to ni redko. Neznansko število primerov spolnega nasilja ostane brez sodnega epiloga.

Koliko korakov je od pljuvanja na družbenih omrežjih do tega, da človek izkoristi ponudbo moža, naj gre in posili njegovo omamljeno soprogo? Vsak od nas si misli, da neskončno, kajne? In da niti v najhujših sanjah tega ne bi bil zmožen storiti. Slovenski policisti so lani obravnavali 73 primerov posilstva, 68 primerov spolnega nasilja ter 185 primerov spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Število tovrstnih kaznivih dejanj ne pada, nasprotno.

Epilog tega zapisa bo šel v smeri, da naj se zavoljo bolj zdrave družbe vsak pogleda v ogledalo in pri sebi razčisti, ali je treba posameznice (načrtno uporabljam žensko obliko) po spletu zmerjati in psovati, ne glede na to, s kom spijo in kako volijo.

Zmožnost samokritike in čut za osebno integriteto, morda bi to veljalo nasloviti na vse nas, ko se oziramo za novoletnimi zaobljubami. Da bo konec optimističen, pa še tole – veliko zdravja, sreče in veselja vam želim, dragi bralci. Vsak od vas je čisto malo moj in hvaležna sem za to. Zdaj pa se grem pogledat v ogledalo.