Nisem vreden, da bi bil Ljubljančan

Rojen sem v Ljubljani, če bi rekel 4. julija, bi se bralo preveč filmsko, je pa junak filma s tem datumskim naslovom rojen 3. julija, štiri leta pred mano. In ne v Ljubljani. Sem pa med vas in predvsem njih, ki jih kar nekaj ni več med nami, vami, pricmizdril konec sedmega meseca.

In otroštvo preživljal malo za Bežigradom, malo po bolnicah v centru, končal za Bežigradom osnovno šolo, v osrednji prestolni občini tudi srednjo, pa še fakultetno učno dobo s podaljški, trajalo je sedem dolgih pa, če se razumemo, gotovo ne suhih, sušnih let, sem opravil v domačem mestu.

In svoj prosti čas, ki je obsegal 80 odstotkov vsega časa, preživljal v staromestnem središču. V darkerskem okolju sem figuriral kot inventar, pohištveni kos, bi kar rekel kot predal, ki ga nikdar nihče ne odpre, ker ga pač ne zanima, kaj se v njem skriva. Nekoliko sem se ven metal le v letih, ko sem razstavljal fotografije, veste, tiste umetniške.

Tudi obveza službenih dolžnosti me je doletela ne le v rojstnem mestu, kar v občini najzgodnejših preživetih let. Še vedno me niso odpustili, torej imam v življenju relativno srečo, poleg službenega še na kakem področju. Manj sreče imajo tisti, ki z menoj životarijo.

Dobri dve desetletji ne živim več v nekdanjem mestu heroju, po novem najlepšem na svetu. Uživam na kmetih, kjer mi nič ne manjka. Konkretno, ne manjka mi Ljubljana. Na koncerte nisem nikdar pretirano pogosto hodil, v ožje mestno jedro se potrudim zgolj zaradi morebitne likovne izkušnje, knjige si izposojam v knjižni mreži novega okolja, v skrajni sili se po bralno rariteto odpravim na sever Ljubljane, pod stolpič, kjer sem bival več kot desetletje ...

Torej, z Ljubljano nimam nič, razen da se vanjo odpeljem na štiri od petih delovnih zgodnjih dopoldnevov. V službo. Pot me, ko zapustim avtocestni obroč, vodi po cestiščih spominov, ob pločniku, kjer smo pri telovadbi sopihali v teku na 600 metrov, pa mimo osnovne šole, kjer sem vsak dan popoldne dve uri in pol treniral pingpong. Pogled na levo mi poboža ulico, kjer sem bival, dokler se nisem odtrgal od materinih metaforičnih prsi in očetove vzgoje na daljavo, in že sem tu, kjer tipkam nebuloze.

Onega dne sem moral vrniti knjigo sorodnice, izposojeno v knjižnici Otona Župančiča. Odkoračil sem proti onemu vogalu, saj veste, tja, kjer je bil Kolizej, pa čez cesto ilirsko plavališče, pa malo dlje pivovarna ... Proti Delavski knjižnici. Telefon sem pozabil v avtu.

Ampak vrata pod nekaj stopnicami so samevala, zaprta, knjižnice ni bilo. Se mi meša ali gre čas res tako svojo pot, pa brez mene? Vprašam tri mimoidoče, kje je Delavska. Smola, dva sta Mariborčana, tretji v knjižnici nasploh še ni bil, res pa ima šele 30, 35 let, torej še dovolj časa za takšno izgubljanje časa.

Pa iz zgornjega stopnišča le izstopi gospica, ki ve, kako se nevednežem, izgubljencem brez džiesema streže. Imel sem srečo, prostori, imenovani po belokranjskem stihotvorcu, so preseljeni nedaleč stran v pasažo kavarne, kjer sem naročil svoj prvi pir v življenju in ob tem zaradi presmrkavega videza nisem bil zavrnjen, in kjer je nekoč kraljeval market, ki je bil za otročad super zanimiv in morda vsled tega imenovan Supermarket.

Tudi knjižnica Otona Župančiča je super, delo teče kot po margarini, knjižno gradivo, v resnici zgolj en kos, sem vrnil brez zapletov.

Da je čas rabelj hudi, vem, pa sem pri kolegu primerne sostarosti, izobraženem v leposlovju in drugih nematematičnih vedah, poizvedel, koliko časa je knjižnica preseljena. Google je bil neusmiljen. Od leta 2003. Nisem vreden, da bi bil Ljubljančan. Ja pa res, hvala bogu, nisem ...