Najbolje je, da se čim prej sprijaznimo

Včeraj je bil dolg dan. Po službi me je čakal intervju, s katerega sem tekla naravnost na sestanek sveta staršev, ki je pri meni visoko na seznamu stvari, ki bi jih bilo treba prepovedati.

Klasična dvourna agonija, polna neumnih vprašanj, ki nimajo nobene otipljive zveze z dnevnim redom, zastavljajo pa jih ljudje, ki jim je sodelovanje na tovrstnih manifestacijah očitno vrhunec družabnega življenja, se je zaradi predstavitve kandidatk za ravnateljico tokrat še podaljšala.

Obe sta poudarjali pomen komunikacije, ena je vsaj petkrat omenila asertivno komunikacijo. Če ste morda zmedeni, cilj asertivne komunikacije je konstruktiven, torej stremi k temu, da sva po pogovoru oba s sogovornikom v redu. Četudi gre svet okoli naju k vragu.

Doma sva si z našo desetletnico ogledali Notting Hill z Julio Roberts in Hughom Grantom v glavnih vlogah. Odkar sva gledali Dnevnik Bridget Jones in je ugotovila, da je Grant kar lep, večere preživljava ob njegovem filmskem opusu. Ko sva ugasnili luč, je hčerka planila v glasen krohot in mi zaupala prigodo tistega dne. Zanimivo, tudi ta je bila povezana s komunikacijo.

Šolska svetovalna delavka je priredila delavnico o strpnosti, vse skupaj pa je ponazorila s pravljico o bitju, o katerem gozdne živali niso prepričane, ali je jež ali veverica, na koncu pa modra sova ugotovi, da je dragoceno eksotično bitje, ki ga morajo ceniti. Potem so otroci žrebali listke z imeni sošolcev in izžrebancu so morali nameniti nekaj prijaznih besed.

Hčerka je izžrebala razrednega delinkventa in mu napisala: »Si dober športnik, o tem ni nobenega dvoma. Znaš tudi lepo risati, če ti motiv ustreza. Do tis­tih, ki so prijazni s tabo, znaš biti dober prijatelj.« Dejstvo, da tiste sošolce, ki jih ne mara preveč, neusmiljeno maltretira, je diskretno zamolčala.

Njen sošolec ni bil tako diplomatski. »Saj si prijazen in imaš lepa očala, ampak preprosto nisi preveč pameten in najbolje je, da se s tem čim prej sprijazniš,« je svetoval prijateljčku. Šolska svetovalna delavka se je ob sestavku, ki ga je prebral pred razredom, namrščila, a zadeve ni komentirala. Verjetno je preveč strpna.

V teh dneh skoraj na vsakem spletnem portalu berem, kako z otroki govoriti o vojni. Danes so mi povezavo do enega takšnih člankov poslali iz sinovega vrtca. Vsem je skupno, naj starši počakamo, da temo načne otrok, naj ga ne vznemirjamo po nepotrebnem, naj na vprašanja odgovarjamo pomirjujoče, če tega ne zmoremo, pa naj se z njim pogovori sorodnik, ki je bolj trpežen od nas.

Naša četrtošolka mi je prvi dan ruske agresije ob prihodu iz šole razložila, da je Rusija napadla Ukrajino, kakšno minuto zatem pa me je vprašala, ali ima prav ali je morda obratno. Potem sva na zemljevidu poiskali obe državi in hitro je ugotovila, da se pekel na zemlji dogaja zelo blizu nas.

Čez nekaj dni sem ji pokazala članek o mladih članih ukrajinskega orkestra, ki prihajajo v Slovenijo, in predlagala je, naj sobo odstopimo violinistu, ki bi ji mogoče lahko pokazal kakšen nov trik.

Ob tem sem se spomnila na znanko, ki nam je nekoč ponosno razlagala, kako je odkorakala na fakulteto in nadrla profesorja, ki je njeno hčerko nekajkrat vrgel na izpitu. Naslednjič je izpit opravila, je ponosno pribila, mene pa je bilo zanjo in za hčerko, ki je sedela zraven, globoko sram.

Kako suvereni smo pri ustvarjanju v vato zavite generacije invalidov! Kako vehementni smo zdaj, ko otroke na vse kriplje ščitimo pred resničnim svetom, in kako neprijetno presenečeni bomo čez 20 let, ko bo taista generacija skrbela za naše pokojnine.

Otroci, tudi tisti v najnežnejših letih, razumejo, predvsem pa čutijo bist­veno več, kot smo si pripravljeni priznati. V časih, ko se spet zdi, da je človeštvo zabredlo v slepo ulico in svet postaja vedno bolj nor, ponudimo priložnost novim generacijam. Mi smo svojo že zapravili in najbolje je, da prisluhnemo nasvetu četrtošolca in se s tem čim prej sprijaznimo.