Vse naše pravljice

»Pravljice otrok ne naučijo, da zmaji obstajajo, otroci to že vedo. Naučijo jih, da je zmaje mogoče premagati,« je modro ugotovil angleški pisatelj Gilbert Keith​ Chesterton. Jutri bomo zaznamovali svetovni dan pripovedovanja zgodb. Pobudo za ta dan, ki sovpada s spomladanskim enakonočjem, so leta 2002 dali Norvežani, s severa Evrope se je razširila po svetu.

»Vsak dan tisoč dni zapored otroku, ko je še majhen, po najmanj dvajset minut berite knjige. Nimate časa za to? Potem vaš otrok ne bo bral knjig,« je pred časom razmišljal Samo Rugelj. Globoko se strinjam. Sama najbrž nikoli ne bi tako vzljubila knjig, predvsem pa se ne bi ukvarjala s pisanjem, če mi mama ne bi prebrala toliko pravljic.

Nikoli mi jih ni bilo dovolj in po srečnem koncu vsake posebej sem imela eno samo željo: »Prosim, samo še eno, mami.« Mama, ki je bila, tudi zaradi dedkove bogato založene knjižnice, velik knjižni molj, je nekoč z menoj naredila eksperiment. Odločila se je, da mi bo nekega večera ob koncu tedna brala toliko časa, dokler ne bom sama rekla, da imam dovolj. Začeli sva okoli sedmih. Takrat še nisem hodila v šolo in najbrž je mislila, da bom najpozneje okoli desete omagala. Pet ur pozneje sem bila še vedno budna kot sova. Mama je uvidela, da je poskus propadel, in začela tarnati, da nima več sline, nežni glasek pa je zahteval: »Prosim, samo še eno, mami. Ta bo pa res zadnja.« Danes sočustvujem z mamo, ko se po večernem glasnem branju s suhim grlom stegujem po vodi na nočni omarici. Hčerka je zdaj že navdušena bralka in z veseljem bere našemu štiriletniku, ki se, čeprav še ne zna brati, nadvse rad pretvarja, da bere.

Zadnjič je hčerka obiskala sošolko, ki živi v razkošni novozgrajeni vili na hribu. »Mami, ona je pa res uboga,« mi je resno rekla, ko se je vrnila v naš stari dvojček. »V sobi nima niti ene knjige.«