Naj izberem moža ali ljubimca?

Pozdravljeni,

stara sem 38 let, z dobro izobrazbo, službo, ki jo imam rada, dvema otrokoma, ki ju obožujem, in partnerstvom, ki hira. Z očetom mojih otrok sem se seznanila pri 25 letih, se zaposlila v družinskem podjetju in rodila dva otroka. Od začetka mi je bilo jasno, da s partnerjem prihajava iz zelo različnih okolij, da se osebnostno razlikujeva, vendar me v moji mladostni zagnanosti to ni obremenjevalo. Starši so me na to opozarjali, vendar se mi takrat niti ni zdelo pomembno. Od malega sem bila navajena delati, tako da sem se kot mlada mamica vrgla v skrb za otroka in delo v domačem podjetju. Partner se pri tem nikoli ni zares angažiral, kar sem mu potiho zamerila. Da bi utišala svojo vest, sem si govorila, da je vendarle dober človek, pošten, da ima rad otroka in mene. Leta so tekla, otroka sta rasla, midva pa sva se vse bolj oddaljevala.

Letos sem na počitniškem križarjenju spoznala človeka, ki me je popolnoma pretresel. Pri skoraj štiridesetih se končno spet počutim živo, privlačno, žensko. Ure in ure pogovorov, skupnega smeha, odkrivanja podobnih interesov in neverjetna telesna privlačnost, ki je kot iskra preskočila med nama, vse to je tako zelo drugače kot medel, nezainteresiran odnos, ki sem ga vajena doma, da ne vem, kaj naj naredim. Moram povedati, da je privlačnost obojestranska in da so čustva vzajemna.

Zavedam se, da sta počitniško okolje in poletni čas nekaj posebnega. Pa vendar sva tudi po križarjenju ostala v stikih, najina zgodba se nadaljuje. Pravi, da sem ženska njegovega življenja in da si želi življenje preživeti z mano. Mene skrbi, ker je nekaj let mlajši od mene, tudi sam ima svoje podjetje, v katero je zelo vpet, iz prejšnjega zakona pa ima majhno hčerko. Skrbi me, kako bi najino zvezo sprejela okolica, predvsem kako bi to vplivalo na moja otroka in moj odnos z njima. Ne bi bila rada razdiralka zakona, po drugi strani pa ne želim preživeti življenja živa zakopana v neizpolnjujočem razmerju. Ne on ne jaz nisva za ljubimkanje in paralelne zveze. Misel, da varam svojega partnerja, se mi upira in z njo težko shajam.

Hvaležna vam bom za kakšno idejo, kako naprej.

Nina

znašli ste se v čustvenem vrtincu. Po letih odrekanja, intenzivnega dela in skrbi za majhne otroke, ko ste morali potisniti svoje potrebe v ozadje, se je končno ustvaril prostor tudi za vas. Naposled ste spet začutili samo sebe, se sprostili in znova dobili nekaj pozornosti kot ženska. Ni čudno, da so vas ti občutki preplavili. V vas se je sprožila kaskada nevrokemičnih reakcij in možgane preplavila z endorfini, serotoninom, dopaminom, oksitocinom – skratka s hormonskim koktajlom, ki mu pravimo zaljubljenost.

To je čudovito stanje, silno prijetno in poživljajoče. Povzdigne nas, nas napolni z energijo in nam da občutek, da zacvetimo. To stanje je neverjetno uspešen »marketinški manever« narave, ki nam je z evolucijo omogočal, da smo se povezovali, se razmnoževali in ohranjali vrsto. Žal pa ta hormonski koktajl precej hitro popusti. Najkasneje v dobrem letu, morda letu in pol, se vrnemo v običajne nevrokemične vzorce in rožnata očala odpadejo.

Ljudje po naravi nismo monogamni. Odločitev za ekskluzivno zvezo je pač – odločitev. Z leti se spreminjamo, rastemo, se razvijamo in včasih se dejansko s partnerjem razvijamo v različne smeri in se naša življenja, interesi in vrednote toliko razidejo, da postanemo nekompatibilni. Zgodi se, da se z leti odprejo nekatere naše rane, intimne vsebine in disfunkcionalni vzorci navezanosti, skozi katere zazevata praznina in nezadovoljstvo v odnosu. V takšnih in podobnih trenutkih se ustvari prostor, da lahko v partnersko zvezo vstopi tretja oseba. Pravzaprav je to pomemben signal, da v zvezi nekaj manjka, da se je v dinamiki v paru ustvaril primanjkljaj, ki kliče po tem, da se zapolni. Ta primanjkljaj je običajno posledica naših notranjih vzorcev, in če teh vzorcev ne razrešimo, se nam zna zgoditi, da se bomo čez čas znašli s podobnimi občutki nezadovoljstva v zvezi z drugim človekom. Menjava partnerja običajno sama po sebi ne razreši naših disfunkcionalnih vzorcev, ki so pripeljali do nezadovoljstva v obstoječem odnosu.

Pomisleki in skrbi, ki jih izražate, so realni. Nove zveze v t. i. patchwork družinah prinesejo s seboj veliko izzivov. Res pa je tudi, da dober, zrel partnerski odnos, v katerem sta si partnerja predana in se podpirata, vlije veliko spodbudne energije, ki lahko pomaga prebroditi marsikatero oviro. Da bi takšen odnos zaživel, je pomembno, da spoznate sebe in svoje notranje vzorce, tudi tiste, ki so pripeljali do sedanjega stanja v vašem partnerskem odnosu.

Prav tako pa je pomembno, da si vzamete čas in doživite morebitnega novega partnerja in sebe v realnih okoliščinah.

Situacija zagotovo ni lahka, je pa velika priložnost za osebnostno rast, samospoznavanje, povabilo življenja za izboljšanje življenjske kvalitete. Namesto da se mučite z brezplodnimi občutki krivde, samoobtoževanja, dvomov in strahu, razmislite, kako lahko poskrbite zase. Zagotovo je na prvem mestu zniževanje ravni stresa. Za nekoga, ki te izkušnje nima, se morda sliši čudno, a okoliščine, v katerih ste, so vsekakor zelo obremenjujoče, zato vam bodo strategije sproščanja prišle še kako prav. Ukvarjate se z življenjskimi spremembami, te pa potrebujejo čas, tudi za to, da se stvari zbistrijo, da se vaše nevrokemično ravnovesje stabilizira in boste stvari videli bolj jasno. Razmislite, ali je to morda priložnost, da s sedanjim partnerjem raziščeta vajin odnos, pogledata, kaj so tiste stvari, ki so vaju držale skupaj, kaj pomembnega vaju še druži in kaj je tisto, kar vama v odnosu manjka. Pri tem vama bo lahko v pomoč izkušen, strokovno podkovan partnerski terapevt. Morda bosta v takem procesu odkrila, kaj vse vaju druži, in se odločila nadgraditi odnos, prerasti stare zamere ter razvijati tisto, kar je dobro. Če se bo sčasoma pokazalo, da je skupna pot nemogoča, vama lahko partnerski terapevt pomaga izpeljati razhod tako, da bo za vse čim manj boleč in da bosta lahko naprej kakovostno sodelovala v starševskih vlogah.

Čeprav je trenutno stanje precej napeto in intenzivno, verjamem, da imate dobre možnosti, da situacijo obrnete v izhodišče za korak naprej, v večjo življenjsko kvaliteto. Dober odnos z otroki, vaša delavnost in angažiranost ter temelji, ki ste jih postavili do zdaj, vas bodo pri tem podpirali. Očitno znate tudi poiskati pomoč, to pa je v kompleksnih okoliščinah še kako dragoceno.

Želim vam veliko poguma in notranjega zadovoljstva pri rasti na življenjski poti.