Rada bi bila med ljudmi, a se ne znam vključiti

Pozdravljeni,

stara sem 29 let, končala sem izbrani študij in stopam na poklicno pot. Navzven je vse videti zelo dobro: sem urejena, vestna, vzorna podnajemnica in prizadevna uslužbenka. Navznoter pa je ena sama praznina, strah, trpljenje in negotovost. Počutim se čudno, osamljeno in odveč. Želim si ljubezni in povezanosti, vendar zaradi tesnobe ostajam doma, izogibam se priložnostim za druženje in se vse bolj zapiram v svojo školjko.

Začelo se je že v osnovni šoli, kjer sem bila pogosto bolj zadržana in sama zase, nisem se družila in nisem našla pravega stika z drugimi otroki. Njihove igre so se mi zdele čudne. Rajši sem se zadrževala v kuhinji pri babici in prisluškovala pogovorom odraslih. Če so me podili stran, naj se grem igrat s prijatelji, sem našla izgovore, da sem lahko ostala. Veliko sem pomagala babici na kmetiji, kuhali sva, skrbeli za živino, delali na polju in vrtu in bilo mi je lepo. Ko je bilo treba na matično šolo, so se težave povečale. Nisem marala hoditi v šolo, počutila sem se drugačno, čudno in kot da ne sodim tja. Verjetno sem se tudi jaz njim zdela čudna, saj so se me vse bolj izogibali. Včasih je padel tudi kakšen čuden komentar na moj videz, moje zastarele obleke ali kakšno drugo lastnost. Imeli so me za piflarko, kar je bil še dodaten razlog za zafrkavanje. V srednji šoli ni bilo dosti bolje. Bila sem v dijaškem domu, kjer sem se večinoma držala zase. Brala sem, da se mi ni bilo treba družiti z drugimi. Ves čas se mi je zdelo, da me opravljajo, govorijo, da sem čudna … Začela sem se ukvarjati z glasbo in se učiti različne inštrumente, najprej flavto, kasneje violino, da se mi le ni bilo treba družiti z vrstniki. Ko sem se vpisala na fakulteto, sem se zabubila v knjige in se umaknila v učenje. Ker sem imela dobro povprečje, sem dobila štipendijo in s tem tudi delovno mesto. Takoj po fakulteti sem se zaposlila v sedanjem podjetju. Delovne naloge izpolnjujem korektno, vendar mi je v službi pogosto težko. Težko najdem stik s sodelavci. Pogosto se mi zdi, da se me izogibajo, res pa je tudi, da se jaz izogibam njim. Bojim se, da bi, če bi me zares spoznali, rekli, da sem čudna. Najhuje je, da bom morala v kratkem na tedenskih sestankih predstavljati svoje delo pred celotno skupino. Tega se zelo bojim. Strah me je, da se mi bo zataknilo, da se bom osramotila.

Rada bi se dobro razumela s sodelavci. Gledam jih, kako gredo skupaj na malico ali na pijačo po službi. Jaz pa ostajam sama, zaprta v lastne misli in dvome. Rada bi bila kot oni, sproščena, vedra, vesela. Hvaležna vam bom za kakšen nasvet.

Miša

Draga Miša,

hvala, da ste bili svojo težko zgodbo pripravljeni deliti z mano. Ljudje se razlikujemo po tem, kako socialno odprti smo. To so v veliki meri že značilnosti temperamenta, torej nečesa, kar nam je prirojeno. Nekateri ljudje se že rodijo bolj vedri, bolj odprti, lažje vzpostavijo stik, nekaterim gre to težje. Najbrž je tudi pri drugih članih v vaši družini tako, da niso posebno odprti in komunikativni. Zelo verjetno ste že na svet prinesli nekoliko bolj, reciva temu, skromno »socialno opremo«. Tudi zunanje okoliščine niso ravno spodbujale razvijanja socialnih veščin. Idilično odraščanje v majhni skupnosti, še posebno v varnem mehurčku z babico, vam ni pomagalo k pridobivanju spretnosti v medsebojnih odnosih. Videti je, da ste v otroških letih oblikovali dolgoročno precej neugoden mehanizem spoprijemanja s temi zahtevnimi vsebinami. Izogibanje je eden izmed načinov, kako se ognemo tesnobi v socialnih in drugih okoliščinah. Ko se izognemo zahtevni izkušnji, kot je druženje, doživimo hipno olajšanje, oddahnemo si, kot da smo ušli veliki nevarnosti. To je dvorezen meč. Po eni strani je sicer prijetno, vendar nas prav prijetnost vabi v to, da se bomo prihodnjič spet izognili družabnim okoliščinam. Hkrati ravno zato ne bomo razvijali socialnih veščin, še več, v nas se bo utrjevalo prepričanje, da za to nismo kompetentni. Tudi vi ste se sčasoma vse bolj doživljali kot oddaljeno, nepovezano, celo čudno. In to, draga Miša, je res škoda.

Dobra novica je, da je proces reverzibilen. Tako kot se je težava oblikovala, se lahko tudi razreši. Vedenjsko-kognitivna terapija je tista oblika psihološke oz. psihoterapevtske pomoči, ki se je v podobnih okoliščinah izkazala za najbolj učinkovito. Gre za to, da v življenju oblikujemo določene disfunkcionalne vzorce vedenja in mišljenja, ki nas ovirajo in v nas povzročajo nezdrave mentalne sheme in vedenjske vzorce. Ti imajo za posledico veliko subjektivno trpljenje in stisko.

Vedenjsko-kognitivna terapija v okoliščinah, ki so podobne vaši, priporoča, da se nehamo izogibati. Namesto tega govorijo o izpostavljanju, meni je ljubši izraz prakticiranje. Ne gre drugače, kot da vadite socialne situacije. Pomembno je, da začnete postopoma. Po VKT bi vzeli okoliščine, ki v vas vzbujajo ravno toliko tesnobe, da jih še zmorete izpeljati, potem pa bi se sistematično podali vanje. Denimo, da bi šli vsak dan načrtno skupaj s sodelavci na malico ali kavo … Sčasoma boste opazili, da napetost v teh okoliščinah ni več tako huda. Kljub temu je pomembno, da v njih vztrajate toliko časa, da vam ne povzročajo več posebne napetosti, potem pa greste naprej in si izberete naslednji sklop socialnih situacij, ki so sedaj ravno toliko tesnobo vzbujajoče, da jih zmorete.

To se sliši mnogo bolj preprosto, kot dejansko je. Ko se boste podajali v tovrstne izzive, se boste srečevali z negativnim notranjim dialogom, prepričanji, ki vam bodo govorila, da ste čudni …, skratka, negativne stvari. Pomembno je, da se zavedate, da so to le vaše misli. To zavedanje vam bo pomagalo, da boste lažje prenesli naval notranje kritike v svoji glavi. Hkrati se običajno aktivira cel kup negativnih prepričanj. Zelo koristno je, če imate takrat ob sebi izkušenega terapevta, ki vas bo znal pospremiti čez te zahtevne notranje boje in vam pomagal, da boste notranje ovire lažje premagali ter ob tem zrasli.

Imate ogromno notranje moči. Da ste kljub tako sovražnemu, obremenjujočemu okolju zmogli dokončati fakulteto, govori o tem, da ste notranje izjemno močni. Očitno imate tudi hobije, ki vas bogatijo in podpirajo na vaši življenjski poti. Glasba je čudovit vir notranje radosti, hkrati pa fantastično sredstvo za sproščanje napetosti. Vaša želja po socialni vključenosti, sprejetosti in iskreno hrepenenje po bolj izpolnjujočem socialnem življenju vam bosta dajala moč, da boste notranje ovire uspešno prešli. Možnosti in načinov pomoči je res veliko in trdno verjamem, da vam s pozitivnimi potezami, nežnostjo in notranjo močjo lahko uspe. Prepričana sem, da vas čakajo svetlejši, bolj povezani in notranje izpolnjeni dnevi. Imate vse možnosti za to. Vso srečo!