Naj novemu partnerju ves čas le kimam?

Po dveh neuspešnih zakonih sem spoznala človeka, s katerim bi želela ostati. Za sabo ima ločitev, žena ga je pustila samega z majhnim otrokom, ki pa je zdaj odrasel. V zvezo stopava previd­no, jaz sicer z zaupanjem, on z dvomi. Zelo je obremenjen s krivdo, je preobčutljiv, z njim je treba delati v rokavicah. Je edinec, v nasprotju s stereotipi nerazvajen, prej nasprotno, priden, skoraj deloholik. Ima še živo mater, ki vedno išče slabe stvari in krivca zanje. Poznava se nekaj mesecev, gre nama dobro in bi res rada, da zveza obstane. Sem pa v dvomih, kako naj ga ne poskušam spremin­jati, nočem pa tudi postati koš za očitke. Je še precej nezaupljiv, a se spreminja na bolje. Ne verjame, da si res želim biti z njim in da ne bom odšla s prvim, ki pride mimo. Ves čas išče potrditev. Spoznavam, da je bil res globoko prizadet in velikokrat brez razloga zaničevan. Potrebuje veliko nežnosti in potrjevanja. Bojim se, da ne bo postal še en moj otrok, saj se zavedam, da sem sposobna s svojim razvajanjem doseči prav to.
Težava je nastala, ker o prejšnjih zvezah ne razmišlja enako kot jaz. Sama do bivšega ne gojim zamer, imava nevtralne odnose, vključno s kakim obiskom zaradi otroka, pride ga iskat na dom. Najin odnos je hladno prijateljski. Sedanji partner pa je z nekdan­jo ženo končal na vseh ravneh. Mislim, da je zamera pregloboka, da bi razumel, da so lahko odnosi z bivšimi tudi taki, kot jih imam jaz. Začel je sumničiti, tarna, zakaj se morava sploh še srečavati, zakaj sem se ločila, če ne morem brez njega. Želi, da se bivših sploh ne omenja, zdaj sva tu midva in bova govorila samo še o prihodnosti. Se vam zdi to v redu? Počutim se omejeno pri svojih odločitvah in ravnanju, njega pa to tako hudo ogroža. Naj vztrajam pri svoji svobodi ali naj se podredim njegovim željam? Zagovarjam to, da se človek spreminja, ko to začuti, ne pa pod prisilo. Čeprav se njemu na ljubo želim spremeniti, vendar če se bom preveč, ali bom potem to še jaz ali bom lutka z gumbi on-off?

Težko je o tem debatirati z njim, ker se počuti slabega, če mu omenim, da jaz kaj delam drugače in imam boljše rezultate. V ljudeh najprej opazi slabe lastnosti, boji se, kako ga bo kdo izkoristil. Sama pa vidim prej dobre stvari, slabe spregledam in zato večkrat izpadem naivna. Ko sem želela komentirati njegovo negativno gledanje, je bil takoj užaljen, ker da sem ga ocenjevala in grajala. Kaj mi potem ostane? Ne morem ga samo hvaliti in kimati, kadar kritizira druge. To potem nisem več jaz. To je skregano z mojo iskreno naravo.

Tea

Naučiti se biti to, kar v resnici smo, je naša glavna naloga. Da ne bi bila preveč preprosta in življenje predolgočasno, je sestavljena iz najmanj treh podnalog. Prva je ugotoviti, kdo sploh sem. Druga se je naučiti in si upati pokazati svoj pravi jaz v vsakdanjem življenju. Zadnja naloga je, da zmoremo prenesti odzive drugih, ko se razkrijemo v svoji pravi podobi. Običajno je to slednje najtežje, sploh če so nam ti drugi zelo blizu (npr. partner, starši). Pri vaši dilemi, ali vztrajati pri svoji svobodi ali se podrediti njegovim željam, ne gre za vprašanje »biti, to kar si«. V vsaki zavezujoči zvezi se je treba odreči delu svobode in se poskušati spreminjati v smer, ki jo želi partner. A kje je meja, do kod lahko gremo z omejevanjem svoje svobode in prilagajanjem partnerjevim željam? Odgovor je dokaj preprost: gremo do tam, kjer nehamo biti mi. Ko začutimo, da gremo prek sebe, da rušimo svoje temelje, takrat se je pametno ustaviti. Toda tega sicer preprostega odgovora še zdaleč ni lahko uresničiti. Partnerja se z leti spreminjata, s tem pa tudi njune meje, potrebe po svobodi, intimnosti, prav tako zmožnosti prilagajanja. Gre za stalni proces brez konca. Kjer sta partnerja še včeraj na določen način vzpostavila ravnovesje, ga morda danes ni več. Nikoli nismo do konca »to, kar smo«, ampak je to neki cilj, ki določa smer, v katero se premikamo. Zato se v nobeno jutro ne zbudimo enaki. Ne vem, ali sem vam s temi vrsticami kaj dosti pomagal in koliko mi je sploh uspelo biti razumljiv. Vendar o tem, kar čutim, da se skriva za vašimi vprašanji, žal ni mogoče odgovarjati enostavno in naravnost. Lahko pa poskusim odgovoriti na vaša konkretna vprašanja.

Iz partnerja absolutno ne smete narediti še enega otroka. Prav je, da imate sočutje in razumevanje do njegove težke preteklosti, ampak koliko razumevanja ima on do vaše?! Ne glede na to, kar se je z njim dogajalo, je sam odgovoren za to, kakšen je, in še bolj, kakšen bo postal. S sočutjem pojdite torej le do tam, ko mu začnete jemati to odgovornost. In ne pozabite, da imate pravico zelo podobno pričakovati od njega.

O partnerjevi zahtevi, da se pogovarjata samo še o prihodnosti, lahko z gotovostjo napišem, da ni najboljša smer razmišljanja. Ena od lastnosti dobrega odnosa je, da se partnerja pogovarjata o vsem, o čemer se želi pogovarjati eden od njiju. Poleg tega imate s prejšnjim partnerjem otroka. Zato preprosto morata ostati v odnosu, saj bosta kot starša povezana do konca živ­ljenja. Ko se mora ženska odločati med pravicami otroka in partnerja, nima kaj razmišljati: otrok je na prvem mestu!

S pretvarjanjem, samozanikan­jem in prikimavanjem temu, s čimer se ne strinjate, ne boste prišli daleč. Vse to vas odmika od sebe in vnaša nemir v vajin odnos. Zato povejte, kar mislite in čutite, hvalite, kar je hvale vredno, in prijazno pokritizirajte, kar vam ni všeč. S tem ne more biti nič narobe. Problematičen je lahko le način, kako to storite. Recimo, ne vtikajte se v partnerjeve negativno gledanje na druge, saj ga vsaka kritika zelo upravičeno moti. Raje govorite o svojih pogledih, njegove pa pustite pri miru, če vas ne vpraša za mnen­je. To ga ne bi smelo prizadevati ali razburjati. Če ga, potem ima težave on in ne vi.

Dokler ostajamo na splošni ravni, je vse skupaj jasno in razumljivo. Ko je treba to uresničiti v konkretnem odnosu, se močno zaplete. Kot ste opisali vajin odnos, vaju s partnerjem čaka še veliko dela, da bosta drug ob drugem zmogla biti to, kar sta. Ali je še vredno vztrajati in do kdaj, je vprašanje, na katero si mora odgovoriti vsak sam. Če se boste trudili biti, kar ste, in boste vztrajali ne glede na to, kako se bo odzival partner, bo tak odgovor ob pravem času začel prihajati kar sam od sebe. Ali vas bo partner počasi začel sprejemati ali pa vas bo ved­no bolj zavračal. Od tukaj do odgovora na vašo temeljno dilemo pa ni več daleč.