Mož je slep, jaz pa zaljubljena

Poročila sem se zelo mlada, pri dobrih osemnajstih letih. Otrok na poti, matura, poroka, skrom­na sobica, s katero sva začela zakon. Šla sem v službo, da je mož lahko študiral. Z enoletnim zamikom se je rodil drugi otrok. Medtem ko so prijateljice uživale svobodo, sem tudi zaradi sinove bolezni komaj vedela, kje se me glava drži. Končno je mož diplomiral, z dvema plačama se je dalo spodobno živeti. A ne za dolgo.

Odločila sva se za zidavo hiše in spet smo več kot šest let životarili iz rok v usta. Odrekla sva se marsičemu, da sta imela sinova vsaj približno toliko kot njuni vrstniki. Stara sem bila devetintrideset let, ko sta se fanta preselila v Ljubljano. Kot novopečena študenta sta se spomnila name le, kadar sta potrebovala sveže perilo ali jima je zmanjkalo denarja.

Kar naenkrat sem imela, živahna kot sem, čez glavo dovolj časa. Moža zaradi službenih obveznosti več kot toliko ni bilo doma. Moja neizživeta duša je boleče hrepenela po adrenalinu. Začela sem študirati ob delu in čez noč sem se znašla v okolju, ki sem ga pri devetnajstih letih iz že znanih razlogov preskočila. Spoznala sem veliko mlajšega moškega, se noro zaljubila vanj. Z njim sem uživala seks v vseh mogočih variantah, tudi takšnih, ki jih zakonska spalnica ne dopušča.

Preberite še

Otrok morda ni možev, jaz pa ...
Groza me je, da bi sin izvedel resnico o meni

Več let sem sedela na dveh stolih, mož, seveda, ni nič opazil. Doma sem igrala zvesto ženo in najboljšo mamo. V času, ko se je starejši sin poročil in spočel vnuka, sem bila stara komaj petdeset. Vnuka sem se neizmerno razveselila, ljubimec mi kar naenkrat ni pomenil nič več. Ali pa sem se ga naveličala? Zavrnitve ni mogel požreti. Začel me je nadlegovati in izsiljevati.

Ker me je zelo dobro poznal, o najini avanturi ni povedal možu, temveč sinu. Ta novice, da je njegova mama »kurba«, ni dobro sprejel. Nekako sva se pogovorila in danes je na videz spet vse lepo in prav. Problem pa je, ker sem spoznala nekega drugega moškega, ki je mojih let in bi rad, da se ločim in se preselim k njemu. Del srca mi govori, naj to storim, del se nad idejo zgraža. Kaj pravite? Jelka

Najprej: nisem sodnik in tudi ob vašem pismu nočem biti. Ste v živ­ljenju ravnali prav ali narobe, je vprašanje, na katero je težko odgovoriti, ne da bi vam ali bližnjim naredila krivico. Seveda, najlažje bi bilo, če bi lahko vse napake, ki ste jih storili, popredalčkala v črno-bele škatlice! A ljudje, ki to počnejo, izberejo najlažjo pot, ki ni zmeraj najboljša in pravična. Življenje, ki ga živimo, je redkokdaj enostavno. Predstavljajte si, da pri dobrih osemnajstih ne bi zanosili in se ne bi na vrat na nos poročili.

Imeli bi dovolj časa in priložnosti, da bi izživeli svojo precej divjo in neukrotljivo naravo, mar ne? Lahko bi menjali fante, jih preizkušali ne nazadnje tudi v postelji, žurirali, morda bi doštudirali, če bi vam čas dopuščal? Naslednji »če«: če bi si v času, ko je mož študiral, vi pa ste se posvečali otrokoma, ki sta drug za drugim prijokala na svet, delo delila vsaj ob koncu tedna, ne bi imeli občutka, da vas hoče življenje z obilico dolžnosti in obveznosti zadušiti. Laže bi dihali in morda vam ne bi rojilo po glavi, kakšna revica ste, ujeta med umazane plenice, medtem ko se imajo drugi okoli vas »zelo svobodno in zelo lepo«?



Tretji »če«: če bi bil mož do vas malo bolj pozoren in mu ne bi bilo vse, kar se je dogajalo v družini, samo po sebi umevno, če bi imel oči na pravem koncu, če v vas ne bi videl le dobre mame in še boljše gospodinje, potem bi hitro opazil, da nekaj ni v redu, da se nekaj plete. Tako pa je bil vsa leta gluh in slep in na kraj pameti mu ni padlo, da živite dvojno življenje. Žalostno, zelo žalostno.

V pismu ste večkrat poudarili, da ste se za vse, kar danes imate, na vso moč trudili. Čisto razumem, kaj ste s temi besedami želeli povedati: naredili ste, kar ste lahko, da so bili sinova in mož zadovoljni, bolelo pa vas je srce, ker z njihove strani kak­šnega posebnega, »povračilnega« truda ni bilo zaznati. Življenje pod vašo streho si zlahka predstavljam. In to od tistega dne, ko ste zanosili in se poročili, naprej. Morda je res, ko pravite, da si avanture niste želeli. Se pa niste obotavljali, ko se je ponudila priložnost, mar ne? Vidite, postavljam vam različna vprašanja, ker želim, da v sebi najdete odgovore nanje! Le iskrenost vas bo popeljala daleč stran od črno-bele mavrice.



Nič me ni presenetilo, da ste po rojstvu vnuka s takšno lahkoto razdrli razmerje z ljubimcem. Ne le da si predstavljam, da ste se ga rahlo naveličali, zdi se mi, da ste se s podobno gorečnostjo kot nekoč vanj zaljubili v vnuka, ko ste ga prvič vzeli v naročje. Ob majhnem, nebog­ljenem bitjecu, ki ga babice vzljubimo celo bolj, kot smo kdaj ljubile lastne otroke, vse drugo zbledi in postane nepomembno. Je bilo tako?

Seveda vam je bilo zoprno, ko se je nekdanji ljubimec spustil tako nizko in o vajini avanturi izčvekal sinu nekatere podrobnosti. Bili ste jezni in užaljeni, češ, kako si je to upal storiti. A sta se s sinom pogovorila in nekako je bilo po tem precej vročem pogovoru spet vse, kot mora biti.

No, na tem mestu bi se spet za trenutek ustavila. Pogrešam moža. Mar je bil tudi ob prepiru s sinom odsoten, odrinjen na stranski tir? Slep in gluh ni opazil, da je sinova družina kar naenkrat nehala prihajati na obiske? Tega res ne razumem. Morda ste ga premalo natančno opisali ali pa imate idealnega moža, ki vidi samo tisto, kar ne povzroča stresnih situacij? Zanimivo bi bilo slišati še njegovo plat zgodbe, če, seveda, sploh obstaja!

V času, ko je šel malček v vrtec, se je vaše srce mičkeno izpraznilo, a ne za dolgo. Srečali ste novega moškega, ki je razvnel čute in domišljijo. Za tega, zadnjega ljubimca se vam zdi, da je tisti pravi, s katerim bi se dalo orati ledino. Če bi bila na vašem mestu, za to ne bi dala roke v ogenj. Gospod bo morda res lahko nekaj časa igral princa na belem konju, a kaj se bo zgodilo, ko se bo konj spotaknil?

Čejev je toliko, da jim ni videti konca! Se boste ločili ali še naprej živeli dvojno življenje? Kar nekaj nevarnosti je, da novica o novem ljubimcu pride na ušesa tistemu (tistim), ki ste ga (jih) že zavrgli. Pa obema sinovoma. Morda tudi možu. Se boste, če nastane rompompom, znašli kot mačka, ki s strehe zmeraj pade na vse štiri tačke?
Ne, nasvetov, kaj storiti v tak­šni zapleteni situaciji, ki se mi zdi precej verjetna, pa vam ne morem dati. Nimam dovolj domišljije.