Moj konec tedna: Primož Suhodolčan

Sliši se neverjetno, tako kot vse njegove zgodbe: malo pred tem, ko jih je dopolnil šestdeset, je z gorskim kolesom pod Uršljo goro grdo padel in si poškodoval obe koleni. Levo so mu zašili na urgenci, desno pa se je oglasilo šele pozneje. Potem je dokončno naredilo »škrip in krc« in zato ga je moral oskrbeti ortoped. A pisatelj Primož Suhodolčan kljub bolniški ne miruje. Nog res ne sme obremenjevati, a z rokami lahko dela, kolikor hoče. Zato ta čas tipka nove zgodbe iz Živalskih novic, s podnaslovom Na kosmati poti.
 

Zdaj je dokončno: vaše košarkarske športne kariere je žal nedvomno konec. Je bila tako razburljiva, da bi o njej lahko napisali knjigo? Posneli celo film?

Zelo rad oblečem majico z napisom »Ahti glavo«, kar pomeni »Čuvaj glavo«. Torej, ohrani jo čim manj poškodovano in po možnosti v enem kosu. Ker je bila glava zame vedno na prvem mestu, sem druge dele telesa poslal – po športno – v drugo zvezno ligo. Potem pa se je marsikaj dogajalo in zgodilo, kar se pač je. Pri košarki so me zdaj dokončno dali na »injury list« – seznam poškodovanih, kjer bom ostal do nadaljnjega. Kar zadeva košarko, se sicer lahko zelo skromno pohvalim, da sem v prejšnjem šport­nem življenju igral trojke celo na ljub­ljanski Iliriji, v Mostah in na Koleziji, kjer se je včasih igrala najboljša košarka tri na tri. Zelo dobro sva se ujela z, žal že pokojnim, Mirkom Eratom. Film o tem pa so že posneli, sva bila z Mirkijem kot tista dva iz White man cant jump (Drib­lerja pod košem). On je zadeval, jaz pa sem jezikal. Mogoče sva prav zaradi te kombinacije večkrat zmagala. No, danes so trojke celo olimpijski šport. Se pač tolažim in pošalim, da nisva zgrešila prostora, ampak sva zgrešila samo čas.
 

Nov film in tudi novo knjigo je dobil vaš literarni junak Ranta. O čem pripoveduje knjiga Ranta in košarkatorji in kakšna bo nova filmska zgodba?

Nova knjiga o Ranti prinaša velike dileme današnjega časa. Ali se mladi odločajo za šport zaradi slave in denarja ali zaradi veselja do gibanja, druženja in zdrave tekmovalnosti? Kako je v tem času, ko je individualizem na pohodu, mogoče delovati ekipno? Ali lahko posameznik premaga dobro ekipo? Odgovore lahko najdete v knjigi ali ko si boste ogledali film. Glede na odzive mladih bralcev in testne publike pri prvih ogledih filma pravih odgovorov ne bo težko najti.
 

Tudi tokrat ste scenarij za film napisali sami. Je bilo v drugo kaj lažje?

Ne, v drugo je vedno težje. Vsepovsod nekako velja, da je prvi del vedno najboljši. Sam sem ekipi rekel, da če bomo delali drugi del, mora biti tako kot na primer Policaj z Beverly Hillsa 2 ali vsaj Terminator 2. Ker smo si vsi želeli prekiniti urok drugega dela, smo zbrali ekipo, ki je vedela in znala, kako to narediti. Zelo dobro so vedeli, kaj se da posneti, kaj deluje filmsko in kaj ne. Na ustvarjalna srečanja smo povabili tudi doktorja za scenarije. No, tudi v resnici je doktor znanosti in zelo nam je pomagal.


 

Kaj je pri pisanju filmskega scenarija drugače kot pri pisanju knjige?

Vse je drugače. Kar na platnu deluje, v knjigi velikokrat ne in obratno. Dinamika dogajanja, prizori, kadriranje, vse je popolnoma različno. Zame je bil to velik izziv in pri ustvarjanju tega scenarija sem se naučil veliko novega. Razliko med filmom in knjigo pa najbolje opišeta tisti slavni miški, ki prideta poskušat filme v kinoteko. Med grizljanjem filmskega traka vpraša prva: »No, kako se ti zdi ta film?« Druga s polnim gobč­kom zamomlja: »Dober je, dober, ampak knjiga je bila pa še boljša.«
 

Kaj bo v drugo boljše; knjiga ali film?

Po mojem mnenju knjige niso »boljše« od filmov, ampak so drugačne. Košarkar naj bo 2 v glavnem sledi knjigi, pa vendar je dodano veliko novega, nekaj takšnega, kar začini in slastno zavije zgodbo. Ustvariti scenarij ali napisati knjigo sta dve zelo različni kategoriji. Vsi radi rečejo, da je bila knjiga boljša kot film, vendar se velikokrat zgodi tudi obratno. Prepričan sem – in to mnenje deli celotna filmska ekipa –, da smo našli pravo razmerje med enim in drugim.
 

V prvem delu se v filmu tudi pojavite. Bo tudi tokrat tako?

Ne, tokrat me niso pustili zraven. V prvem delu sem se lahko pojavil za dve sekundi, tako kot Hitchcock. V drugem pa mi niso pustili pred kamero, da ne bi pokvaril filma. Je pa bila ta izkušnja zame res razsvetljenje in mi je prinesla nov pogled na filmsko ustvarjanje. Glamurozni holivudski filmski svet je pri nas precej drugačen. V vsakem primeru je zelo profesionalen, vendar bolj zabaven in vsaj po mojem mnenju veliko bolj pristen. Prav vsak trenutek, ki sem ga preživel na snemanju, je bil zame nov svet. Tisti, ki me dobro poznajo, pa vedo, da bi mi bilo brez odkrivanja novih svetov kar precej dolgčas.
 

Kaj o vašem vnovičnem izletu v filmski svet menijo vaši najbolj iskreni kritiki; žena Liljana, hčerka Ana in sin Peter?

Peter pravi: bravo, oči, Ana napiše: lajkam, Liljana pa je v naši družini glas razuma, ki me postavi na realna tla. Poleg tega Liljani pravimo družinsko lepilo, ker nas vedno povezuje v prav posebno zmes, v kateri je veliko smeha in objemov.


 

Še hodite na družinske izlete ob koncu tedna ali ste jih že prerasli?

Kje pa, tega nikoli ne bomo prerasli. Zdaj nas je sicer že več in potrebujemo dva avtomobila. Ampak še vedno me sprašujejo, kaj sem tokrat nagruntal in kam bi šli. Saj ni treba daleč, naša dežela ima toliko skritih in zanimivih kotičkov, da jih še dolgo ne bo zmanjkalo. Z Liljano pa zelo rada greva na Daljni vzhod. Želiva odkrivati dežele, vendar ne z vodnikom z rumeno marelo, ki pravi, no, še te ruševine bomo pogledali, potem pa gremo na tisto drugo zgodovinsko zapuščino. Potem pa dodajo še tisti obvezni »must see« – to morate videti. Na Tajvanu sva se na primer do solz nasmejala, ko je bil en tak to morate videti, pa je bil samo en navaden zaliv s čistim zelenim morjem. Tega na tem otoku namreč ni, zato je velika turistična atrakcija.

Najraje pa na potovanjih poskušava spoznavati svet skritih ulic. Večkrat se pošaliva, da sva tudi takšna pocestna mačka, ker obožujeva pocestno hrano. Pocestnica, ji rečeva. Tudi »food trucki«, prehranski tovornjaki, večkrat ponujajo boljše in okusnejše zadeve, kot pa jih dobiš v kakšnih fensišmensi restavracijah.
 

Koliko sveta in domovine ste skupaj obredli? Kako ste izbirali kraje, kamor ste šli?

Izbirali smo jih tako, da smo najprej naredili družinski posvet. Potem pa smo uporabili način izločanja. Tja ne bomo šli, to bo počakalo, to pride na vrsto naslednje leto. Prej smo potovali skupaj, zdaj pa greva večkrat sama. Zelo naju veseli spoznavanje novih ljudi. Zanimivo in zabavno je, ko se kot stari prijatelj pogovarjaš z nekom, ki ga vidiš prvič in najbrž zadnjič v življenju. Takšni stiki so zelo pristni, saj nimaš kaj pridobiti in nimaš kaj izgubiti. Ni tistega našega domačega, kaj si bo kdo mislil in kaj bodo sosedi rekli. Ugotovila pa sva, da so povsod ljudje, še bolj povsod pa so ljud­je iz naše bivše domovine. Na primer, sredi Hongkonga, na semaforju rdeča za pešce, stojimo, jaz rečem, pa kdaj bo že ta zelena. Nekdo ob meni pa reče: Ej, Slovenac, prijatelj, od kod si? Svet je zagotovo postal globalna vas in je vedno manjši.
 

Vikend boste preživeli pred platnom. S kakšnim razlogom že?

Koroški medgeneracijski center je na letnem vrtu pripravil projekcijo filma Košarkar naj bo. Z veseljem bom tam, saj je bilo eno od ustvarjalnih vodil tudi to, da naredimo film za vse generacije. Družinski film, ki si ga z veseljem skupaj ogledajo babica, dedek, mama, teta in vnuki. Mislim, da nam je zelo dobro uspelo, saj se film že bliža magični številki 100.000 gledalcev. Še posebno pa sem vesel, da bomo vikend preživeli tudi pred domačim platnom. V maminem zelo obsežnem arhivu sem odkril veliko diapozitivov. Prek Bolhe sem nabavil projektor in platno in tako bo naš vikend še bolj filmski. Najbolj zabavno bo, ko bom Ani in Petru pokazal in poskušal razložiti, kako smo se lahko takrat štirje v fičiju (fiat 600), polno naloženi, z vso hrano in opremo za kampiranje, s šotorom na strehi, brez klime in radia, po makadamu, peljali na morje v Split in neizmerno uživali. Fantastično in nepozabno.