Mesto po meri denarja

Na naši ulici v predmestju že lep čas ni več mirno. Sredi naselja, ki ga v veliki večini sestavljajo enodružinske hiše, raste blokovsko naselje. Najrazličnejši stroji brnijo že dolgo, pet blokov stoji, eden je videti, kot da je pripravljen za vselitev, zdaj pa so zraven izkopali novo gradbeno jamo, zraslo bo še več škatlam podobnih stavb.

Novogradnje oglašujejo kot zeleno sosesko, ki s svojo arhitekturno zasnovo izraža filozofijo uravnoteženega življenja. Njeno ime, če pravilno razumem oglaševalce, v enem od skandinavskih jezikov pomeni ravno prav. Okoliškim stanovalcem, ki so jim zaradi gradbenih del popokale ploščice v kopalnicah in jim je razpokala fasada, vsem, ki vsak dan z grozo strmimo, ali so stavbe vendarle dosegle končno višino ali nikoli ne bodo nehale rasti, in staršem, ki nas je strah, ker se morajo otroci do šole v večnem oblaku prahu prebijati med gigantskimi delovnimi stroji, se zdi izbira imena neposrečena.

Dvomim tudi, da se bo zdela posrečena bodočim stanovalcem. Bloke so na dokaj majhni parceli nabutali tako blizu skupaj, da bodo z lahkoto živeli več življenj, svoje in še vsaj dvajsetih sosedov.

Kmalu bo minilo četrt stoletja, odkar živim v Ljubljani, in čeprav bo moje srce ob besedi dom vedno hrepenelo po čarobni pokrajini med Bistrico in Sotlo, je to zdaj moje mesto. In ni mi všeč, v kaj se spreminja.

Moj prvi dom na Vilharjevi je bilo čudovito štirisobno meščansko stanovanje. Seveda sem bila le podnajemnica v najmanjši sobi, toda lastnik je bil velik ljubitelj starin in očitno se mu je zdelo, da bodo dobro sobivale s študentskimi žuri. Krasne spomine imam na tisto štiriletno obdobje, a presrečna sem, da ne živim več tam. Nasproti rumene hiše, do katere si prišel med kamnitimi stebri, je, skoraj na železniških tirih, zrasla gromozanska črna elitna novogradnja in na moj prvi ljubljanski dom vrgla grdo, večno senco.

Spomnim se časov, ko smo se pred gnečo umikali na Petkovškovo nabrežje, dolge popoldneve posedali v gostih sencah dreves in reševali svet. Spomnim se časov, ko smo se za uro ozirali v nebo nad Bavarcem, koncertov na Plečnikovem stadionu, cele vrste beznic, ki so me spominjale na moje Kozjansko, potem pa so druga za drugo za vedno zaprle vrata, ker je Ljubljana postala predraga zanje.

Mnogo huje je bilo, ko je mesto drugega za drugim izpljunilo prijatelje, ki si stanovanja v njem niso mogli privoščiti in so imeli dovolj tega, da polovico časa delajo za najemnino. Odselili so se nazaj domov, v tujino ali na cenejši konec države. Če bi Janko Ropret Ljubljančanke danes spraševal, kam so, rožice rosne, prevzetne, ponosne, namenjene, bi mu bržkone odvrnile, da v Logatec, Kočevje, Celje ali Kranj, kjer si še lahko privoščijo stanovanje.

Z vsakim takim odhodom se mi prestolnica zdi bolj prazna, čeprav je na ulicah vedno večja gneča. Toda to niso več ljudje, s katerimi bi delila skrivnosti, ljubezni, razočaranja, poraze in zmage, to so turisti, ki Ljubljanico, Tromostovje, Križanke in NUK vidijo le skozi kamere svojih mobilnih telefonov, pustijo veliko denarja za povprečno hrano in se čez dan ali dva odpravijo naprej. Mesto ostaja, a vsak tak turist, ki gleda, a ga v resnici ne vidi, mu odščipne delček duše.

Morda se preprosto staram in se vedno težje privajam na spremembe. Razumem, da se podobno kot Ljubljani dogaja številnim mestom po svetu in da ima ta pojav tudi ime, besedo z grdim zvenom, gentrifikacija. Jasno mi je, da imajo lastniki stanovanj pravico zaslužiti in da se bodo Airbnb ključavnice še bolj namnožile. Razumem, da očkovi sinki in hčerke želijo stanovanje s pogledom na grad, da ga želijo tudi bitcoin milijonarji in sumljivci vseh barv in baž in da povpraševanje terja ponudbo, toda mnogi smo na grad radi zrli s terase Dramine kavarne. Pred vrati je poletje in srčno upam, da me na Čopovi v prihodnjih treh mesecih pocuka kakšen domač obraz. Mesto so namreč bili, so in bodo ljudje.