Neomejen dostop | že od 9,99€
Le še dober mesec nas loči od dneva, ko bodo v razredih še zadnjič v tem šolskem letu zazvonili zvonci in začel se bo najlepši del pouka. Spet bo nastopilo obdobje množičnih selitev narodov. Norelo se bo po cestah, letelo po zraku, ljubitelji morja pa bodo dvigali jadra, da bi čim prej zasedli katerega od prelepih samotnih zalivov nedaleč od naših teritorialnih voda.
Tudi množični turizem ima tako kot marsikaj v življenju dobre in slabe plati. Zlasti slednje najbolj občutijo ljudje, ki živijo v turistično obleganih krajih. Na vrhuncu sezone se njihov vsakdan lahko spremeni v pravi pekel. Nepopisna gneča na tesnih ulicah starih mestec, veseljačenja in razgrajanja turistov, ki obnemogli preživijo noč na pragu tujih domov, razgaljeni in omamljeni žurerji. Za nameček pa še dolge vrste čakajočih na trenutek, ko bodo na slikoviti lokaciji lahko ovekovečili samega sebe.
S tem, kako si povrniti vsaj kanček nekdanjega miru, se spopadajo vsak na svoj način. V Benetkah so že pred nekaj leti v želji, da bi zaščitili starodavno lepotico, prepovedali pristajanje križarkam. Da bi zmanjšali naval turistov v mestu, iz katerega domačini vse bolj bežijo, so njegovi upravljavci napovedali, da bodo enodnevni obiskovalci morali svoj prihod napovedati. Vsaj v tem trenutku je izvedba ideje še prezapletena. Napoved, da bo treba že letos plačevati vstopno takso, je prestavljena v prihodnje leto.
Nedavno je prekipelo tudi domačinom iz malega mesteca na ligurijski obali. Do slikovitega Portofina vodi ozka in vijugasta cesta, in ker leži povsem na koncu majhnega rta, se zdi, kot da v resnici leži na koncu sveta. Simpatični kraj, ujet v majhen zaliv, po očarljivosti ne zaostaja za peterico, ki sestavlja znamenite Cinque Terre. Visoka družba je Portofino odkrila že davno in menda je še vedno njihovo priljubljeno zbirališče. Cena, ki jo je treba plačati za uro parkiranja v garažni hiši, to vsekakor potrjuje. Tudi tam so siti turističnih množic, ki v iskanju najlepše fotolokacije postopajo naokrog. In tako so se pred letošnjo sezono domislili nenavadne rešitve: gnečo na ulicah nameravajo odpraviti tako, da so na določenih točkah, kjer prihaja do zgostitev in zastojev, prepovedali selfieje. Kazen za prekršek je 275 evrov. Pa naj vsak pri sebi pretehta, kaj mu več pomeni.
Tudi množični turizem ima tako kot marsikaj v življenju dobre in slabe plati. Zlasti slednje najbolj občutijo ljudje, ki živijo v turistično obleganih krajih.
Do podobnega zaključka, da je vsega kriva želja po dobri fotografiji, so prišli tudi v zgodovinskem Hallstattu v Zgornji Avstriji. Mali kraj, ki leži na bregu istoimenskega jezera, je na obveznem seznamu vseh obiskovalcev z Daljnega vzhoda, pa tudi mnogih drugih. Rudniki soli, ki se dvigujejo nad njim, veljajo za najstarejše na svetu, zaradi tega in naravnih lepot teh krajev pa je halštatska regija uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine. Pred pandemijo je kraj, ki ima le 750 prebivalcev, na leto obiskalo milijon turistov. Doživeti njegovo spokojnost v enem od koronskih premorov, to pa je bil privilegij.
Kljub zgodovinski dediščini se zdi, da obiskovalci najbolj uživajo v sprehodih med lesenimi, lično izrezljanimi hišami, ki sestavljalo le par ulic in en in edini trg(ec). Z določenih točk se odpirajo prelepi pogledi na vasico in jezero, ki jih dopolnjujejo še vršaci v ozadju. Tamkajšnji župan pa se je pred nekaj dnevi domislil, da bo temu naredil konec. Na eni najlepših razglednih točk je dal postaviti veliko leseno pregrado, s katero naj bi domačine zaščitil pred hrupom in gnečo. V nekaj dneh je pregrada izginila, a župan vztraja, da je nekaj treba narediti in obiskovalcem dati jasno vedeti, da v tem mestu ljudje tudi živijo. Odzivi na instagramu so bili različni, od razumevanja do ugotovitve, da so s to potezo za lepe poglede prikrajšali tudi domačine. Zdaj pa naj najdejo rešitev, ki bo dobra za vse, je dodal nekdo tretji.
Tovrstne težave tudi Slovencem niso povsem neznane, pomislimo na oblegane Piran, Bohinjsko jezero ali izlet na Golico v dneh, ko na njej zacvetijo narcise. Pa saj je celo število odprav, ki se smejo povzpeti na najvišji vrh sveta, zaradi preobremenjenosti omejeno. Nam bodo na koncu ostale na voljo le še morske globine? In morda virtualni turizem, popotovanje s pomočjo tridimenzionalnih očal, a brez dragocenih človeških stikov? Je pa še ena možnost: da raje kot po svetu potujemo sami vase. Morda bo na koncu to edino, kar bomo imeli na voljo. Upam, da vsaj še nekaj časa ohranimo obe možnosti.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji