Brutalna realnost kapitalizma: Od arhitekta Tótha do Luke Dončića

Ko sem v ponedeljek vstopil v kinodvorano, da bi si ogledal Brutalista, si nisem mogel misliti, da bom čez dobre tri ure in pol, ko bo filma konec, razmišljal (tudi) o Luki Dončiću.

Drugi atentat v Dallasu – in teorije zarote, ki ga spremljajo

​Brutalist, ki z desetimi nominacijami velja za enega osrednjih oskarjevskih favoritov, je epopeja o genialnem madžarsko-judovskem arhitektu Lázslu Tóthu (Adrien Brody), ki je preživel koncentracijsko taborišče in nato leta 1947 prebegnil v ZDA. V novem okolju ga je pričakalo vse, kar bi lahko opisali kot tipično priseljensko izkušnjo: pokroviteljski odnos domačinov, preziranje prišlekovih idej in opravljanje težaških, slabo plačanih del. Potem ko ga je pod okrilje vzel bogat industrialec in mu zaupal načrtovanje megalomanskega projekta, bi se gledalcu lahko zazdelo, da se je arhitektu nasmehnila sreča, a režiser Brady Corbet spretno ustvari vzdušje, v katerem je jasno, da je Tóth zgolj igračka v kapitalistovih rokah.

Ko je dobrih sedem desetletij zatem na drugi strani luže pristal Luka Dončić, je bil v povsem drugačni situaciji kot (izmišljeni) Tóth. Ni se gnetel v podpalubju prenatrpane ladje (ampak letel v razkošno opremljenem letalu), ni spal v dobrodelnih ustanovah za brezdomce (ampak v luksuzni vili), ni mu bilo treba opravljati podplačanih del na gradbišču (ampak se je lahko stoodstotno posvetil delu, v katerem je najboljši in za katero prejema več milijonov dolarjev na mesec), ni bil na milost in nemilost prepuščen dobri volji svojega mecena (ampak je bil njegov položaj formalnopravno urejen s pogodbo).

Levica: Luka Dončić kot primer ekonomskega fevdalizma

A kljub vsem razlikam in vsej njuni genialnosti sta Dončić in Tóth zgolj igrački v rokah kapitalistov. Dončić (ali katerikoli drugi košarkar) bi lahko vsako tekmo končal s trojnim dvojčkom, toda kapitalist bi mu lahko naslednji dan sporočil, da je odveč. Tóth (ali katerikoli drugi arhitekt) bi lahko zasnoval še tako genialen načrt, a na koncu sta njegova talent in delo na milost in nemilost izročena naročnikovi presoji. Rudar lahko izkoplje trikrat več rude kot njegovi kolegi, toda njegova usoda je v rokah lastnika rudnika. Sam lahko napišem najboljši prispevek na svetu, a to ni nikakršno zagotovilo, da bom obdržal svojo službo. Načeloma je 99,9 odstotka svetovnega prebivalstva nekogaršnja igračka ali sredstvo.

Večina se tega razmeroma dobro zaveda, medtem ko se nam za peščico neizmerno talentiranih posameznic in posameznikov zdi, da sami določajo pravila igre, medtem ko se kapitalisti tepejo za njihove storitve. Talent nemalokrat interpretiramo kot čudežno sredstvo, ki nas lahko povzdigne nad sistem. Če kaj, potem nas Brutalist in primer Dončić učita, da takšno sredstvo ne obstaja.

O tem, zakaj v menjavah igralcev, kakršno so izvedli Mavericksi in Lakersi, vidita razčlovečenje ljudi, sta spregovorila dr. Miha Škerlavaj, redni profesor za področje menedžmenta in organizacije na ljubljanski Ekonomski fakulteti, in dr. Simon Ličen, ki poučuje športni menedžment na univerzi Washington State. Slednji se je razgovoril tudi o tem, zakaj ga je presenetil odziv slovenskih medijev in javnosti.

***

Celoten prispevek je na voljo digitalnim naročnikom Dela, v fizični obliki pa ga bo mogoče brati v novem Nedelu, ki bo zaradi kulturnega praznika izjemoma izšlo že v petek, 7. februarja.