Le če nam je mar, se bomo zganili

Ogledali smo si jo v družbi Barbare Rogelj, vodje kulturno-vzgojnih in humanističnih programov Cankarjevega doma, in biologinje dr. Staše Tome iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Naš pogovor je tekel tudi o tem, kako že otroke spodbujati, da ne bi samo razmišljali in govorili o teh temah, ampak tudi ustrezno ravnali.

Sogovornici sta na razstavo V vrtincu sprememb v Cankarjevem domu nadvse ponosni. Gre za prvo veliko sodelovanje dveh institucij, Cankarjevega doma in Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Razstavišče temelji na kontrastni zeleno-rdeči kombinaciji. Zelena je prispodoba za zelenje, klorofil, brez katerega ni življenja; to predstavlja tudi rdeča barva kot simbol za kri in hkrati nevarnost, ki nam preti.

Raziskave kažejo, da je sedanja generacija otrok in mladine, rojena med letoma 1996 in 2020, veliko bolj senzibilna in odgovorna kot starejše generacije. Barbara Rogelj prav tako opaža, da se otroci v starosti od deset do štirinajst let že zelo zavedajo, da Zemlje ne smemo še dodatno onesnaževati. Dr. Staša Tome hkrati pogreša več konkretnih dejanj:

»Zelo veliko se o tem govori in otroci s tem rastejo, imajo informacijo, da je to pomembno, kako ravnajo, je pa druga stvar. Kakor vidijo pri starših? Ja. Največji problem je, da vsi o tem veliko govorimo, naredimo pa zelo malo. Pa ne le na ravni ločevanja odpadkov in tako, da imamo doma vrtiček, temveč na neki višji ravni – da se kdaj tudi čemu odrečeš, živiš bolj skromno. Denimo nimaš dveh avtov, ampak le enega. V moji družini je tako, ne zato, ker si ne bi mogli privoščiti še enega, ampak na podlagi zavedanja, da gre za pretirano potrošnjo.«

V preddverju razstavišča so v skladu z naslovom V vrtincu sprememb na ogled očarljivi muzejski primerki iz narave v spreminjajočih se mavričnih odtenkih – od školjk in kristala do metulja in ptiča. FOTO: Katja Cah

Podnebne spremembe se dogajajo, odkar obstaja življenje na Zemlji, a še veliko bolj skrb vzbujajoče je, kako je človek v imenu dobička onesnažil, uničil in še uničuje naravo, rastlinstvo in živalstvo. Dr. Tometovi se zdi ena najbolj neljubih posledic človekovega delovanja kriza biodiverzitete:

»Vrste danes izumirajo hitreje, kot so kdaj prej v zgodovini življenja. Strokovnjaki ocenjujejo, da jih vsako leto izumre približno 30.000. Na razstavi je števec, ki se je zagnal ob njenem odprtju 12. decembra 2022 in ob vašem obisku (31. januarja 2023, op. p.) kaže že 4122 vrst. Ne le otroci, tudi odrasli so ob dejstvu, da je že v času njihovega obiska morda izumrla ena ali več vrst, pretreseni.

To seveda ni znanstveno dejstvo, je le ocena, ki pa temelji na znanstvenih raziskavah. Spodbudno je, da se človeštvo tega zaveda in da je vse več pobud za varovanje biodiverzitete. Na razstavi otroci pogosto občudujejo alpskega svizca, ki je tu predstavljen kot primer vrste, ki je pri nas že izumrla, pa so jo naknadno uspešno naselili. Tako je populacija alpskih svizcev zdaj v Alpah stabilna.«

Za vse generacije

Posebno otroci, ki živijo v mestih, sicer težje razumejo, da vsako drevo, ki ga posekamo zaradi širitve cest in gradnje novih poslopij, vzame dom kopici živali ter jih spravi v smrtno nevarnost in ne nazadnje še bolj prispeva k višjim temperaturam, saj zelena podrast ohlaja urbane predele. V vrtincu sprememb se dotika tudi te pomembne tematike.

»Razstava je namenjena vsem generacijam in je tako tudi zasnovana. Pomemben del publike so seveda otroci in mladina, ki bodo v naslednjih letih postali aktivni člani družbe, mnogi med njimi tudi odločevalci. Kot pravimo, na mladih svet stoji. Zato smo ob razstavi pripravili pedagoški program za vrtce in šole, ki zajema vodstva in delavnice.

Redno potekajo tudi vodstva za družine in odrasle posameznike, nekatera so brezplačna. Eno od sporočil razstave namreč je, da lahko prav vsakdo od nas prispeva k ohranjanju narave in zagotavljanju trajnostnega razvoja tudi za generacije, ki prihajajo,« razloži dr. Tometova.

Po besedah Barbare Rogelj večplastno zasnovano razstavo kot zanimivo doživljajo že mlajši od petih let. Veselita jih odličen obisk vrtcev, šol in družin iz vse Slovenije ter vse višja ozaveščenost: »Vse kaže, da planeta B nimamo v rezervi, in temu primerno bi se morali že davno začeti obnašati. Napovedi so apokaliptične, podnebje nam vsako leto znova pokaže, česa ne delamo prav.

Interaktivni kotički so domiselno oblikovani tako, da se v njih zlahka zamotijo tako najmlajši otroci kot starejša mladež, medtem ko lahko odrasli v miru preberejo in si ogledajo, kar jih zanima. FOTO: Darja Štravs Tisu

A kot je v enem svojih govorov poudaril dr. Tomi Trilar, avtor monografije Presenetljivo življenje, ki je izšla ob razstavi, se za Zemljo ni bati, za človeštvo na njej pa.« Opozori še na pomen spremljevalnega programa, ki poteka sočasno z razstavo in ki poleg predavanj zajema tudi prireditve, kot je lutkovno-glasbena predstava za otroke oziroma fantazijska ekološka pripoved o novi civilizaciji, ki je vznikla iz plastike, Plastonci:

»Gre za novo obdobje v antropogenem razvoju našega planeta, usodo, ki nas čaka … V pogovoru po predstavi otroci izvirno razmišljajo o rešitvah za naš planet, izkazujejo iskreno skrb in pripravljenost, da so aktivni deležniki pri varovanju okolja.« Dr. Tometova kot najlepše sporočilo razstave navede citat slavne etologinje, antropologinje in naravovarstvenice Jane Goodall:

»Le če razumemo, nam je lahko mar.

Le če nam je mar, se bomo zganili.

Le če se bomo zganili, bomo lahko rešili vse.

Obiskovalcem želimo ob rdeči niti, ki je spreminjanje v naravi, to predstaviti kot čudovito, presenetljivo, občudovanja vredno, naravo, ki človeku daje mnogo, a žal njene vire pretirano izkoriščamo. Zato je zadnji čas, da naše ravnanje spremenimo.«

Morali bi zaustaviti rast prebivalstva

Kateri projekt bi zagnali takoj zdaj, če bi imeli to moč? Morda razširitev zelenih in pogozdenih področij, kjer človekovo posredovanje ni nujno, ter vzpostavitev samooskrbnih vrtičkov? Sogovornici sta enotni, da zgolj staviti na vsakega novega ozaveščenega posameznika ne zadostuje.

»Sama imam svoj mali vrtiček, vendar s tem ne rešujem sveta. Če ne vzamem v zakup dela, ki ga vložim v pridelavo paradižnikov, morda na koncu meseca zgolj malce privarčujem … Vsakič znova me pretresejo količine smeti, predvsem plastike, ki jo človeštvo pospešeno ustvarja. Drobni koraki v smer, da se to ustavi, so že bili storjeni ...

Seveda se ob zavedanju, da denimo z rabo steklenic namesto plastenk 'prispevamo k spremembi', počutimo dobro, a ta prijetni občutek ne sme postati alibi, da od odločevalcev ne zahtevamo ambicioznejših politik. Potrošniki osebno, vsak pri sebi, še ne bomo rešili podnebja,« je prepričana Rogljeva. Priporoča ogled dokumentarnega filma Smeti naše vsakdanje o tem, kako zelo smo ujetniki lastnih odpadkov, in bo marca na ogled tudi na njihovem festivalu dokumentarnega filma.

Dr. Staša Tome pritrjuje, da je izzivov veliko in bi se težko odločila le za en projekt: »Potrebujemo celostno vizijo odločevalcev, saj je problem zelo zapleten. Dejstvo je, da človeštvo hitro narašča, in to je 'izvirni greh', ter so potrebe po energiji in drugih naravnih virih vse večje. In dejstvo je, da se ne želimo vrniti v srednji vek.

Zato bi morali zaustaviti rast prebivalstva, ki je največja v nerazvitih deželah, ob tem pa omogočiti kakovostno življenje prav vsem. A žal še nihče ni našel načina, kako to doseči.« Razstavo V vrtincu sprememb je mogoče doživeti tudi v angleškem jeziku, zato jo namenjajo tudi turistom, ki bodo naše glavno mesto začeli množično obiskovati predvidoma maja. Izgovor, da smo jo žal zamudili, bomo težko uporabili, saj bo odprta do 5. novembra.