Kultura in fiskultura

Pred Prešernovim spomenikom so vrhunski dramski umetniki privzdignjeno recitirali Prešernovo poezijo, javno manj izpostavljeni izobraženci pa so se morali zadovoljiti s tem, da so na družbenih omrežjih delili kakšno Prešernovo pesem in pokazali svoje bogato znanje o literaturi.

Podatki s terena kažejo o narodu drugačno sliko, kakor bi sklepali po vznesenih občutkih na dan, ko se spomnimo smrti našega največjega pesnika. Več kot polovica Slovencev v zadnjem letu ni prebrala niti ene same knjige. Upala bi si staviti svojo s krediti obloženo nepremičnino, da je delež tistih, ki v zadnjem letu niso zavili v gledališče, kino, v opero ali na baletno predstavo, v muzej ali vsaj na literarni večer trenutno najbolj vročega podalpskega pisca kriminalk, še bistveno večji.



Smo dežela izjemnih naravnih lepot, velikih športnih in znanstvenih uspehov, toda kakor je pred leti v govoru na Prešernovi proslavi dejal Vinko Möderndorfer, »Slovenija postaja dežela, ki jo je mogoče prespati. Krajinarske lepote z otočkom sredi jezera, veličastni uspehi športnikov ter po nizki ceni prodana slovenska podjetja, vse to je ne bo rešilo pred popolnim duhovnim izbrisom.

Še malo, pa popotniki ne bodo imeli več nobene želje zapustiti avtocestnega križa. Niti opazili ne bodo, kdaj so prečkali našo deželo. To seveda samo po sebi ni tako tragično. Tragično je predvsem to, da bo z izginotjem slovenske umetnosti in kulture izginil narod.«

Ljudstvo je torej nekulturno, toda riba praviloma najbolj smrdi pri glavi. Se spomnite nekdanjega kulturnega ministra, ki je ne tako dolgo tega moral oditi zato, ker je nad svojimi podrejenimi izvajal mobing? Kulturnika, ki je komedijo prepisal iz italijanščine, dodal štiri replike in jo prodal kot svojo?

Ste morda v teh dneh brali o čudnih manevrih naše osrednje gledališke hiše, ki zahteva boljše kritike svojih predstav oziroma jih pogojuje z oglaševanjem v medijih? Ne? Potem ste zagotovo zasledili vsaj lanske dogodke okoli biografije znane slovenske pesnice, ki se je pri njenem ustvarjanju verbalno spopadla z (nekdanjo) sodelavko, sicer ugledno intelektualko. Kultura, da te kap.

Še dobro, da bo že čez nekaj dni na sporedu nov praznik in bomo lahko spet nekulturni. Praznik trgovcev, pardon, valentinovo se bliža in čas je, da se oborožimo z v plastiko zavitimi čokoladnimi bonboni, vrtnicami in erotičnim spodnjim perilom, izdelanim iz umetnih vlaken, ter tako poskrbimo, da gre planet malo hitreje k vragu.



Če niso polne knjigarne, naj bodo polne vsaj gostilne. Tiste, ki se jemljejo resno, bodo postregle z valentinovim menijem in živo glasbo. Družbena omrežja bodo po Prešernovi poeziji preplavile podobe zaljubljenih parčkov, ki uživajo v valentinovih menijih in izmenjavi bolj ali manj plastičnih daril, kronskih dokazov neizmerne ljubezni.

Čeravno bi za polovico od njih prisegli, da so skupaj iz navade, zaradi otrok, kredita ali čisto navadnega dolgčasa, in za kakšno desetino sumite, da se zaljubljenca na fotografiji kdaj spopadeta tudi fizično, bo treba pod osladne podobe pritiskati všečke. Ker je to edino kulturno.



Kot izrazito nešportnega človeka me vedno manj čudi, da se ljudje množično zatekajo v šport. Plezajo, kolesarijo, plavajo. In tečejo. Pred svojimi neizpolnjenimi pričakovanji, pred pričakovanji partnerja, pred zoprnim šefom, službenimi nalogami, ki jih je vedno več in so vedno slabše plačane, pred slabimi novicami, s katerimi nas obmetavajo, pred izkoriščevalskimi in slabo vzgojenimi otroki, pred nekdanjimi, nesrečnimi in neuslišanimi ljubeznimi, pred knjigami, ki jih ne bodo nikoli prebrali, in tistimi, ki so jih prebrali, pa jih niso razumeli, pred samim sabo. Tu smo torej, med kulturo in fiskulturo. In vedno bolj izgoreli.