Komarji smrti

Po izobrazbi sem biolog in pričakuje se, da imam rad vse življenje na planetu. Moj moto je, da živali ne napadem ali poškodujem zavestno, razen če gre za samoobrambo. V to kategorijo uvrščam vse, kar je povezano s komarji. Ne maram jih, prav zares jih ne maram. Oni pa me naravnost obožujejo.



Nisem še bil v prostoru s skupino ljudi, ne da bi bil prav jaz tisti, ki so ga najbolj popikali. Kjer koli že smo, na pikniku, v dvigalu, avtomobilu, če je tam komar, se bom v kratkem praskal. Lahko se pršim z vsemi repelenti tega sveta, ovijem v mreže, obkrožim z mesojedimi rastlinami in stotimi gekoni, komar bo našel način, da me piči. In ja, tudi tja me je že pičil. Sploh se mi ne zdi ljubko, ko mi nekdo reče, da pikajo samo samice komarjev. Kaj to pomeni? Naj mi bo v čast, da se nekaj ženskega toliko zanima zame, da je pripravljeno tvegati svoje življenje, da bi se mi približalo in se predajalo opojnim vonjavam mojega preznojenega telesa? Vmes pa mi še pušča kri, a ni to krasno, kot v zakonu, čuj!

Še predobro poznam te ljubice, enkrat sem jih zalotil, kako letijo do vrat moje sobe, nato se spustijo na tla in gredo peš skozi spodnjo režo, da lahko vstopijo v sobo in mi med spanjem zmesarijo gležnje. Ali pa tiste nagajivke, ki nič ne ovinkarijo okoli uhljev in se zapodijo naravnost v žilo kot kamikaze. Najhujše so porednice, ki te vso noč spravljajo ob pamet z brnenjem, po naci metodi te kradejo spancu, da sredi noči s časopisom v roki skačeš pod strop in vsakič zgrešiš. In ko končno omagaš, poražen padeš nazaj v posteljo, te obdelajo po celotni transverzali palec na nogi–desni uhelj.
 

Vsak je zmagovalec

A nato jesensko listje prekrije te grenke izkušnje in zima jih potisne v pozabo. Z odpirajočimi se popki plahe pomladi se celo razveselim prvih žuželk, ki si delijo zrak s cvetnim prahom. Na prihajajočo grožnjo komarjev se ne spomnim po prvem piku, temveč se je zavem, ko prvič zagledam kolesarje z dirkalci na cestah. Jap, krize srednjih let v oprijetih kratkih hlačah, ki se neustrašno prerivajo s pločevino in se skupinsko hudujejo na vsakega, ki jih ne obravnava kot enakovrednega udeleženca v prometu. Na radlerju ob koncu etape jim ne manjka zgodb, kako so skoraj končali pod kolesi norca. Nekateri imajo brazgotine, ki pričajo o neljubih prigodah, najmanj srečni pa ne potiskajo več pedalov svojih odvečnih evrov, temveč so postali eno s stvarnikom in lahko gledajo Tour de France v vseh vesoljih sočasno, kjer se zgodi vse hkrati in na vse mogoče načine, zato je vsak zmagovalec. Katarza pa, seveda, neskončna.

Po drugi strani sem prepričan, da bi v vseh vesoljih še vedno ostal jaz tisti, ki ga komarji najraje pikajo. Morda to zveni nekoliko prevzetno, da se okronam za stalnico stvarstva, vendar je tovrsten antropocentrizem nujen, ker drži sidro dragocenih koščkov mojega pojasnjenega sveta. Sicer bi me lahko logika privedla do vzorčno-posledičnega spoznanja, da so kolesarji in komarji kozmično povezani. Saj vem, kaj pa v pradavnini, kako bi Steven Spielberg posnel film, če ne bi komar piknil tistega dinozavra? A tovrstne logike so v zadnjih letih postale stalnica svetovne politične orgije. Od QAnona do ploščate zemlje, tudi pri nas se politiki zatekajo k miselnim blodnjam, da bi z njimi prikrili svojo sebično namero. Vse skupaj me spominja na tisti lepljivi izraz iz časov Jugoslavije, ko te je nekdo ogoljufal ali nalagal, ali oboje, nato pa je rekel, da te je nadmudril, torej, opeharil, prelisičil, izigral ali po domače nategnil. A v besedi nadmudril se je skrival podton modrosti z debelim ščepcem nadvlade. Iste lastnosti, ki jo poveličuje moralno bankrotirani Hollywood in se pretaka v vedenje naših otrok s stereotipizacijami in potrošništvom.

Zatorej, ko boste naslednjič gledali kolesarsko tekmo, se zavedajte, da so jo za nas skozi 2000 let evolucije uprizorili komarji, zato da nas lahko grizejo za gležnje, medtem ko navijamo za Rogliča in Pogačarja. Ja, res je, komarji so zelo slabi pri izbiranju priimkov, če so lačni. Še posebno tisti v kravatah.