Z Nanosa na nos

Ne vedel bi, kako se v strup pre'brača ... Pa tako lep dan je bil, preveč lep za nadaljevanje slovensko znanega verza iz 19. stoletja. Vipava, umita, pripravljena na VIP-kolesarjenje. Prvič v življenju sem se plezališču Vipavska Bela bližal neživčen, vsaj ne glede tega, ali bom zmogel premagati svoje šibkosti v vertikali. Je pa res, da sem razmišljal o šibkostih, ki me čakajo na kolesarskega življenja cesti proti Nanosu.

Seveda sem na več koncih in krajih vnaprej poizvedel, kako je, vsaj teoretično, s tem vzponom. Ampak tako člani kolesarskih klubov kot internet – teorija tu ni ravno doma. Po eni podatkovni različici me je čakal kilometer, po drugi dva križevega švica. V resnici sem na izravnavi po 800 metrih trpljenja na obrazčič že skušal priklicati zmagovalni nasmeh, nato pa so sledili skoraj trije kilometri, ki jih ne bom nikoli pozabil, čeravno bi jih rad že včeraj. Pa vendar, izjemoma, pač tak dan je naneslo, da je grinta v meni premagala skuto in je bila psiha priprav­ljena na boj. Do zmage, do vrha pri ogromni turistični kmetiji, ki je bila, kaj pa četrtega, zaprta.

Sledil je spust, previdno, slabovidno, kot po jajcih. Se je splačalo, bilo je brez padca. Spet mimo plezališča, vrh katerega so v najhujših trenutkih svojih ljubezenskih žitij hodili po navdih in vdihovat burjo superjunaki nadaljevanke Najini mostovi. Televizijske, če, res slučajno, ne veste, je ne poznate.

In spet Vipava, všeč mi je mestece, že dolgo, tam okoli sem plezal, ferataril, spil kakšno pivo ali tri. Že sem grede sem s kolesa na trgih poskušal razpoznati kulise Najinih mostov. Dvakrat celo prečkal reko, pa ne ljubezni, to je Krka. Nazaj grede sem si, navdušen nad seboj, naložil, da bom par mestnih scen fotografiral. In se domačim hvalil, da sem v živo užil prizore primorske variante holivudske kuliserije.



Ampak kuliserija gor ali dol, še vedno je šlo za kolesarijo. Čustveni tok, ki sem ga namenjal svojim oddaljenim najbližjim, je grobo prekinil pokec, balanco mi je obrnilo in po tleh sem ubrisal, kot sem srednje dolg in niti malo širok. Ne trdim, da imam pametno glavo, ampak čelado nosim. Avto za menoj je imel dve sekundi časa, da mi ni onemogočil tegale pisanja.
Psihofizično sem se pobral in jel ugibati, kaj me je položilo. Nikjer ničesar, le dva kanalizacijska pokrova. Da ni bilo krivo kolo?
Najinih, njihovih mostov nisem fotografiral, me je preveč komolec pekel, da o kolenu in časti ne govorim, čeravno sta na enem kamnitniku poskušala Kristjana in Moniko posnemati naturščika.

Kaj se mi je zgodilo, sem v restavrantu skušal telefonično izvedeti od kamerada, ki je v nasprotju z menoj, nultipraktikom, multipraktik. In teoretik. Verjetno sta bila kanalska pokrova, kako bi rekel, ne fiksna, ampak asfalt je bil čist kot solza, smrdeča po izteklem bencinu.

Ko sem se okrepil, sem se na kraj padca vrnil z avtom. Deloma poškodovano kolo je dremalo na strehi. Pokrova v podzemlje sta bila nepremakljiva, torej se mi tam ni udrlo. Stoji pa par metrov stran drevo, katere vrste, me ne spraševati, in njegovo vznožje je bilo bogato ornamentirano z okroglim kamenjem. Je mogoče, da je bil kakšen primerkov usoden zame? Lotil sem se preiskave, počepal in škilil pod parkirane avte, nikjer ničesar. Po petih minutah sem akcijo sklenil, bi me utegnil kdo s kakega okna prijaviti poskusov vloma v katerega od štirikolesnikov, vsi so bili namreč višjega razreda kot moj.

Vožnja do Ljubljane in naprej domov je minila neincidentno. Onega lepega večera Najinih mostov ni bilo na sporedu. Bili so čez tri dni. In kako lepo je bilo za trenutek ugledati vipavski trg s ponosnim drevesom v aritmetični sredici, obloženim s čudovitim kamenjem, in ko je kamera za trenutek popotovala po cestišču, se mi je zazdelo, da sem tam pri kanalu zagledal ...
Kolo so popravili, koleno se bo zacelilo v kakšnem mesecu, s psiho bo trajalo nekoliko dlje. Kaj se mi je v resnici zgodilo, pa ostaja kamen spotike.