Ko pustijo vse in gredo pomagat

Danes se začenja prvi od dveh mesecev, ko se v slovenske gore odpravi največ ljudi; drugi je avgust. Ko je v gorah največ ljudi, je med njimi tudi največ takšnih, ki jih tam drugače ni. Zato sta julij in avgust čas, ko se v gorah zgodi največ nesreč in največ ljudi potrebuje pomoč gorskih reševalcev. Novi predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) Janez Rozman je pred najbolj napornima mesecema jasen: »Pripravljeni smo.«

Slovenija je hribovita in gorata dežela, hoja navkreber in navzdol je bila tukaj živečim od nekdaj nuja. Ljudem je to počasi prišlo v kri. Ker pa sodobno življenje pretežno poteka na ravnih tleh, je treba v gene zapisano dejavnost izživeti drugače. Hoja v hribe in gore je postala ena najbolj množičnih, če ne kar najbolj množična rekreativna dejavnost. Samo Planinska zveza Slovenije ima več kot 57.000 registriranih članov. Koliko ljudi vsaj del svojega časa preživi v gorah ali hribih, je skoraj nemogoče ugotoviti.

 

Ko pride nesreča

A med množicami, ki se zgrinjajo v višje predele, največje so julija in avgusta, nekaj ljudi doleti nesreča. Približno 30 na leto jih v hribih umre, polovica zaradi planinskih, polovica zaradi tako imenovanih neplaninskih dejavnosti; sem spadajo na primer delo v gozdu ali dogodki, o katerih spodobni časopisi ne pišemo. Letos je v hribih umrlo že 18 ljudi, 10 zaradi planinskih in osem zaradi neplaninskih dejavnosti.



Gotovo se iz hribov ne bi vrnilo še več planincev, če Slovenija ne bi imela GRZS, v kateri deluje približno 600 usposobljenih gorskih reševalcev, med njimi je tudi 40 deklet. Ker je v gorah vsako leto več ljudi, je tudi nesreč vedno več. Lani so šli gorski reševalci v akcijo 510-krat. Pri tem so opravili 15.300 reševalnih ur. Za primerjavo: samo nekaj let nazaj, leta 2013, je bilo reševalnih ur 11.500, za debelo četrtino manj.

Številka 600 se zdi precej visoka, vendar nam je predsednik komisije GRZS za informiranje in analize Jani Bele povedal, da starost reševalcev narašča. Včasih je bilo samoumevno, da je bil vsak mlajši vrhunski alpinist tudi gorski reševalec, zdaj pa ni več tako. Da med mladimi ni več toliko zanimanja za to dejavnost, je več vzrokov.

Eden je gotovo to, da je reševanje v gorah prostovoljna dejavnost. Na GRZS sta samo dva zaposlena. Drugi so prostovoljci. Podjetjem, v katerih so zaposleni, sicer povrnejo stroške za čas, ko so njihovi zaposleni namesto v službi na reševanju, vendar so se časi spremenili. Če si v socializmu vsaj uradno ni upal nihče niti pisniti, če so njegovi zaposleni reševali življenja v gorah, ima marsikateri novodobni zaposlovalec čez to povedati marsikaj. Bele skratka pravi, da imajo reševalci kar precej težav s tem, da takrat, ko je nesreča, ki seveda ne gleda na delovni čas, pustijo vse in gredo pomagat. Vendar se s tem žal ne srečujejo samo gorski reševalci, ampak, na primer, tudi prostovoljni gasilci.

Drugi vzrok za manjši pritok mladih kadrov je tudi, recimo, poslovne narave. Veliko mlajših vrhunskih alpinistov se je zaposlilo kot planinski vodniki in nimajo več časa za še eno planinsko dejavnost v prostem času.

 

Največ je padcev (v Tolminu)

Med vzroki, zakaj je v gorah vedno več nesreč, Janez Rozman posebej navede dva. Prvi je že omenjeni, da je v gorah vedno več ljudi. Sploh ne nujno samo planincev, saj so se jim pridružili še številni drugi rekreativci. Gorski kolesarji, da gorskih tekačev sploh ne omenjamo, jadralni padalci, ziplinerji – to so tisti, ki se spuščajo po jeklenih vrveh – in še marsikdo. Poleg tega je včasih planinska sezona trajala kakšne tri mesece, poleg julija in avgusta še septembra, zdaj pa tako rekoč vse leto.



Drugi vzrok, da imajo gorski reševalci vedno več dela, naj bi bil povečan naval turistov. Zdaj turizem ni več samo poležavanje pod palmami ali alpskimi vršaci. Če ležite pod zadnjimi, se je treba nanje tudi povzpeti. Slovenski so s svojo višino veliko bolj dosegljivi kot v nekaterih bližnjih alpskih državah, vendar to nikakor ne pomeni, da so nedolžni. Rozman je omenil izjemen poletni naval na Triglav v zadnjih letih, med pohodniki pa marsikdo ni ne zmožen ne opremljen za hojo v resne gore. Da bi bilo težav manj, na GRZS pravijo, da bi morali tovrstne turiste preusmeriti h gorskim vodnikom, da ne bi več sami bezljali po gorah. Zgolj mimogrede: približno štiri desetine ljudi, zaradi katerih gredo gorski reševalci v akcijo, je tujcev.

Gorske reševalce največkrat pokličejo na pomoč zaradi padcev. Teh nesreč je bilo lani 153. Sledijo zdrsi, lani jih je bilo 130. Ti najbolj klasični planinski nesreči dobivata resnega tekmeca. Lani so jih namreč več kot 90-krat poklicali na pomoč, ker nekdo ni več vedel, kje je, kar spada v kategoriji zašel ali nepoznavanje terena.

Zato Rozman opozarja vse, ki se odpravijo v gore, naj se držijo markiranih poti. Teh je v Sloveniji ogromno in so zelo dobro označene. »Če hodite po markirani poti in že nekaj časa niste opazili markacije, to pomeni, da ste zašli s poti. Najslabše je, da nadaljujete in mislite, da boste nekam že prišli. Ne boste. Na koncu boste prišli samo v situacijo, ko vam ne bo preostalo drugega kot klic na pomoč. Če nekaj časa ne vidite markacije, je edina pametna poteza, da se vrnete po poti, po kateri ste prišli, dokler spet ne najdete markacije,« svetuje predsednik GRZS.



Zanimivo je, da v zadnjih letih ni več toliko nesreč zaradi neprimerne opreme. Seveda se še vedno najdejo kakšni Čehi ali po novem Arabci v natikačih, a je tega vedno manj. Pomemben vzrok za klic reševalcem je tudi telesna nepripravljenost. O tem govori statistika, v katerem delu dneva je posredovanj največ. To je zgodaj popoldne, kar pomeni, da se zgodijo med sestopi z gora, ko so pohodniki že utrujeni. Presenetljivo pa je, da skoraj nikoli ne posredujejo zaradi tega, ker je nekdo pregloboko pogledal v kozarec.

Od postaj GRZS je najbolj obremenjena tista v Tolminu. Lani so šli na reševalno akcijo skoraj stokrat. Ugotavljajo, da morajo tam kar pogosto posredovati zaradi jadralnih padalcev, ki pristanejo na neprimernem terenu in ne morejo sami na varno. Tudi naslednje postaje z vrha lestvice akcij so predvidljive: Bohinj z 72 posredovanji, Bovec in Mojstrana s po 44 posredovanji, morda je presenetljivo visoko, na petem mestu, s 37 akcijami ljubljanska postaja. Na repu je predvidljivo Maribor s tremi akcijami, saj Pohorje pač ni kakšna ekstremna planina, in, manj predvidljivo, jeseniška postaja, kjer so šli lani v akcijo petkrat.

 

Kralj helikopter

Najbolj uporaben pripomoček gorskih reševalcev je brez dvoma helikopter. Z njim opravijo približno polovico vseh akcij v slovenskih gorah. Reševalce vozijo večinoma s helikopterji vojske, približno petino akcij pa iz edine helikopterske reševalne baze na Brniku izvedejo s policijskimi helikopterji. Vendar vedno, ko na pomoč odleti helikopter, obvestijo tudi postajo GRZS, na terenu katere se je zgodila nesreča, da pripravijo še »pehotno« ekipo. Izvedba letalske akcije vedno namreč ni mogoča, saj si s helikopterjem v viharnem vetru ali megli ne morejo kaj prida pomagati.



Od danes bo prihodnja dva meseca en helikopter z ekipo v stalni pripravljenosti. Pred glavno sezono so izvedli 29 dni usposabljanja, na katerih je sodelovalo 100 reševalcev letalcev, med njimi tudi zdravniki in zdravnice. Vsega skupaj ima GRZS 270 usposobljenih reševalcev letalcev. Zato tudi predsednik komisija za letalsko reševanje Toni Smolej zatrjuje, da so pripravljeni za še eno naporno poletje.

Redno usposabljanje za reševalce v helikopterjih je dobesedno življenjskega pomena. Najmanjša napaka lahko pomeni smrt ekipe in tistega, ki naj bi ga rešili. Vendar morajo usposabljanje izvajati tudi v slabem vremenu. Reševalcem ne bi nič pomagalo, če bi bili vrhunsko usposobljeni za reševanje ob sončnem dnevu in v brezvetrju, saj se večina nesreč zgodi v drugačnih okoliščinah. Zato so tudi usposabljanja zanje izjemno, smrtno nevarna.

V zadnjih letih po besedah Janija Beleta med gorskimi reševalci na srečo sicer ni bilo smrtnih primerov. Da pa besede o smrtni nevarnosti usposabljanja in posredovanja reševalcev letalcev niso prazne marnje, dokazuje usposabljanje na Okrešlju leta 1997, ko so umrli Jani Kokalj, Mitja Brajnik, Luka Karničar, Rado Markič in Boris Mlekuž.