Ko je žoga v igri, ni socialne distance

Pravila socialne distance, o katerih poslušamo in beremo že dva meseca in pol, ne gredo najbolje skupaj z igrivostjo in neizbežnimi stiki, ki se dogajajo, ko se skupinsko podimo za košarkarsko, nogometno, odbojkarsko ali rokometno žogo. Vendar se je stroka odločila, da to ta čas ne pomeni večjega tveganja za okužbo. Tako sproščanje razume tudi doc. dr. Marko Zadražnik, profesor športne vzgoje, ki na fakulteti za šport deluje na katedri za kolektivne športe.

»Ko je žoga v zraku, je težko upoštevati socialno distanco. Pri odbojki ekipi sicer loči mreža, igrišče je tako veliko, da, bolj za šalo kot zares, omogoča distanco med igralci, vendar ko žoga leti, jo je treba rešiti, narediti blok, ko se je treba po doseženi točk s komolčenjem razveseliti, je stvar drugačna. Ukrepi naj veljajo pred igro in po njej, upoštevati gre, da je treba rekvizite in žoge po igri razkužiti, da dobi naslednja skupina opremo v stanju, ki ga stroka priporoča. Tisti trenutek, ko je stroka rekla, da lahko začnemo vadbo kontaktnih iger z žogo, je verjetno resnica takšna, kot sem jo opisal. Gre pa za prostovoljno prostočasno dejavnost, ob kateri si rekreativci lažje prilagajajo pravila kot tekmovalni športniki,« je o ponovni aktivaciji ljubiteljev iger z žogo povedal Zadražnik, ki meni, da je po daljšem premoru povečano tveganje poškodb.

»Pri vseh športnih igrah, posebno pri odbojki, v kateri je zelo veliko skokov in hitrih gibov, je to zdaj nekoliko problematično. Strokovnjaki že dolgo opozarjajo, da ne gre le za to, da se vrnemo k športni dejavnosti. Ni vprašanje le to, ali smo bili v teh mesecih dejavni ali ne, temveč ali smo bili dejavni na način, ki ga zahteva posamezna igra, zato obstaja precej nevarnosti za športno poškodbo. Na srečo prihajajo topli dnevi, ko se iz dvoran selimo na travo ali mivko. Mivka sicer ni dejavnik, ki bi izničil možnost poškodbe. Gibanje na njej pa je manjši problem. Odbojka je brezkontaktni šport, marsikaj, kar se dogaja v nogometu, košarki, rokometu, pri njej odpade. Ni neposrednih dvobojev telo na telo, je pa obremenjenost skeletno-mišičnega aparata velika zaradi skokov in hitrih kratkih šprintov, po katerih običajno sledijo padci, hitra nagibanja levo, desno ali naprej, spremembe smeri. To so dejavniki, ki gredo v škodo odbojke,« je o posebnostih posameznih iger povedal Zadražnik, ki pri prvih korakih in skokih na igriščih priporoča zmernost. To še zlasti velja za tiste, ki so se med omejitvami gibali v manjšem obsegu.



»Tistim, ki so v teh dveh mesecih s sprehodi in tekom skrbeli le za aerobno pripravljenost in niso delali vaj za moč, priporočam, da se aktivnosti lotijo previdneje, manj tekmovalno. Pri 'kolektivcih', ki smo bili nekoč tekmovalno naravnani, je to sicer težko. Ko je žoga v igri, gre vedno za točko, za boj, za rivalstvo, najlažje je reči, bodite bolj previdni na začetku teh dejavnosti, nato pa nas praviloma vse ponese igra,« se sogovornik zaveda, da se je težko obvladovati, ko stopimo na igrišče.
 

Izkušnje in pravilna rutina

Morajo kljub večji izkušenosti morda bolj paziti rekreativci v zrelejših letih, ker njihovo telo ni več tako prožno, kot si predstavljajo, in zato rado kaj »poči«? »To lahko delno drži, vendar znamo izkušeni rekreativci tudi nekoliko bolj lahkotno narediti gibe, znamo se umiriti, nismo tako siloviti pri gibih, imamo boljše ravnotežje,« je prednosti rekreativnih »sivih panterjev« poudaril Zadražnik, ki pa vseeno opozarja, da morda izpuščajo ključni del za preprečevanje poškodb.

»Dlje ko se rekreiramo, manj se nam ljubi korektno izpeljati uvodni pripravljalni del, ogrevanje. Vsekakor bo moral zdaj ta del zasesti dobršen del vadbe. Raztezne vaje, različna gibanja, poskoki s precej nižjim dosegom, kot mislimo, da ga še imamo. To bo verjetno prava pot. Ne smemo pozabiti tudi na zaključni del. Ko si po tekmi podamo roke, ne gremo naravnost pod prho in nato na kozarec piva, temveč opravimo še raztezne vaje. Tako bomo zadostili pravemu redu in zavarovali svoje telo. Igra po tolikšnem premoru bo zahtevala davek pri utrujenosti mišic, te bodo skrčene, in če jih ne bomo pravilno raztezali, se nam lahko naslednjič zgodi tisto, kar smo po prvi ali drugi uri rekreacije upali, da smo že prebrodili. Poškodovali se bomo in bomo morali spet mirovati,« je Zadražnik orisal marsikomu v teoriji znani, v praksi pa manjkrat upoštevani protokol za šport­no rekreacijo brez nezaželenih »stranskih učinkov«.



Bi jih lahko preprečili tudi, če ne bi preveč pohiteli z igrami z žogo in si vzeli še nekaj tednov časa za vaje za moč in gibljivost? »Pri teku vedno rečejo, da je treba začeti postopno, enako velja tudi za športne igre. Ni pa pričakovati, da bodo rekreativci zdaj opravili celoten pripravljalni proces, kakršnega so vajeni vrhunski športniki, čeprav bi bilo to s strokovnega vidika najbolje. Bolje bo, če se bodo res posvetili ogrevanju in igrali malo manj intenzivno. Morda odigramo kakšen niz manj in na ta račun podaljšamo sklepno raztezanje. Iz tedna v teden lahko nato ogrevanje nekoliko skrajšamo in igro podaljšamo. To bo v rekreaciji najbolj verjetna pot za preprečevanje poškodb.«
 

Igra ne bo nič slabša

Brez neposrednih stikov s soigralci in tekmeci pa dva meseca in pol niso bili le rekreativci, temveč tudi vrhunski športniki. Pri njih ne gre dvomiti, da so celovito skrbeli za svojo telesno pripravljenost, tehničnega in taktičnega dela vadbe pa niso mogli opravljati.

»Pametno je bilo, da so v odbojki in večini drugih kolektivnih športov predčasno končali državna prvenstva. Podpiram, da je ta sezona za nami in lahko pristopimo k naslednji skrbno. Tako lahko temeljito pripravimo igralce, ki bodo imeli zdaj pet mesecev tekmovalnega premora namesto treh,« Zadražnik pravi, da ni potrebe po prehitevanju dogodkov.



Nogomet je sicer izjema, v Nemčiji se je brez gledalcev že vrnil na stadione, tudi slovenski prvoligaši se pripravljajo na ponovni tekmovalni štart. »Nogomet odstopa od vseh drugih panog, tu so ekonomski interesi nekajkrat, če ne večdesetkrat večji kot pri odbojki. Položaj, ki narekuje nadaljevanje prvenstev, je drugačen. Tu ne bi solil pameti, nogometaši imajo svoje strokovne službe, ki vedo, kako so pripravljeni igralci, delajo meritve, s katerimi lahko v kratkem času ugotovijo, na kateri ravni je posamezen igralec, ali lahko igra ali potrebuje več pripravljalnega obdobja,« nogometni stroki zaupa sogovornik, ki kljub težavnemu obdobju za ekipe v kolektivnih športih pričakuje, da gledalci ne bodo prikrajšani za vrhunsko igro.

»Pri vračanju k tekmovanjem vidim največjo težavo v možnosti poškodb, ali bodo športniki igrali na nižji ravni, pa je drugo vprašanje. Ta premor je marsikateremu omogočil, da si je odpočil. Tisti, ki so prej imeli ritem domačih in evropskih tekmovanj vsako sredo in soboto, so si deloma odpočili tudi glavo. Znižanja ravni igre ni pričakovati, to potrjuje tudi zelo pozitiven ponovni zagon nemškega nogomet­nega prvenstva. Razumeti moramo, da v kolektivnih športih in drugih disciplinah na vrhunski ravni pride do zasičenosti, najprej so na vrsti dolge priprave, nato neprekinjeno tekmovalno obdobje s številnimi potovanji. Ta premor je to presekal, profesionalci so pridno delali doma, manjkal jim je stik s soigralci in tekmeci, vendar mislim, da bodo po tem premoru visoko motivirani in bodo prikazali vse znanje, ki ga premorejo,« je Zadražnik prepričan, da bo dogajanje na igriščih spet tako spektakularno, kot je bilo pred koronsko krizo.



Upa le, da ne bo šel kdo z glavo skozi zid: »Čez mesec in pol se bodo morali vsi športniki že začeti pripravljati za novo sezono. Če se zdaj resneje poškodujejo, ne bo negotovih le nekaj kol, ki jih klubi v tem prvenstvu še niso odigrali, temveč celotna prihodnja sezona.«