Kdo bo branil demokracijo?

Zadnje čase bolj pozorno spremljam odnose v družbi in opažam vedno več podobnosti s partnerskimi. Na eni strani polno iluzij in poudarjanja pravic, na drugi pa nesposobnost za dogovarjanje in odrekanje ter zanemarjanje dolžnosti. Vse to zlahka prepoznamo v trenutnih družbenih odnosih. S pomembno razliko: če se ti priskuti življenje v dvoje, se lahko odločiš za samskost. Članstvu v družbi se žal ali na srečo ne moreš odpovedati. Lahko izbereš odmaknjenost ali osamljenost, vendar te to ne reši vpetosti v družbene odnose in soodgovornosti za družbo kot celoto.

Dober partnerski odnos nam ne pripada. Zanj se je treba truditi, saj odnos ni vreča, iz katere se le jemlje. Enako velja za odnose v družbi – za zdaj še demokratični. Ker iz družbenih odnosov ni mogoče pobegniti, bi bilo logično, da se zanje še bolj potrudimo. Namesto tega pa z družbo oz. državo delamo kot svinja z mehom.

Demokracija s svojimi svoboščinami se nam zdi tako samoumevna, da niti ne opazimo, da počasi, a vztrajno izhlapeva. Iz lanskega poročila organizacije Freedom House o ravni svobode po državah je razvidno, da se je v zadnjih 10 do 15 letih opazno zmanjšalo število držav z demokratično ureditvijo. Povečuje pa se število tistih, ki stalno nazadujejo v stopnji demokracije.

Pandemiji najbolj obvladale »trdoroke« države

Pandemija je še bolj razkrila krizo demokracije. Roko na srce – urejene avtoritarne in totalitarne države so se praviloma bolje obnesle v boju z virusom. V omenjenem poročilu Freedom House ima Slovenija izjemno visokih 95 točk, smo celo pred Avstrijo (93). Pred nami na lestvici so le tradicionalne demokratične vzornice (Finska, Norveška, Švedska z maksimalnimi 100 točkami). Singapur, ki velja za svetovni zgled v boju s covidom, je zbral skromnih 48 točk. Podobno uspešna, a s precej drugačnimi metodami, totalitarna Kitajska, je pri dnu lestvice svobodnih držav z borimi devetimi točkami. Uspešni Izrael tudi ravno ne blesti s 76 točkami. Omenimo še Novo Zelandijo (99) in Avstralijo (97), obe nedvomno demokratični državi, ki pa sta se s pandemijo spopadli bolj na singapurski kot mehki evropski način.

Sam od sebe se ponuja sklep, da so bile pandemiji najbolj kos »trdoroke« države. Z mehkejšimi pristopi so bile med najuspešnejšimi le redke, tiste države z dolgoletno zdravo in utrjeno demokracijo (Norveška, Finska, Danska, deloma Švedska in Švica ter presenetljiva Portugalska). Pri njih visoka zavest državljanov in zrelost družbe odganjata potrebo po trših ukrepih. Težava je, da je takih držav malo, poleg tega jim nihče ne sledi. Kot da nikomur več niso zgled. Ostajajo kot odmaknjen čist zaliv v vedno bolj motnem svetovnem morju. V večini zahodnih demokracij dejanske svoboščine zamenjujejo navidezne, podkrepljene s potrošništvom, populizmom in demagogijo.

Sploh v ZDA je demokracija vedno bolj samo še okras, kulisa nekih čisto drugih iger. Tako da njihovih nizkih 83 točk niti ni presenečenje. Predvsem pa se je svetu dokončno priskutil njihov umazani in krvavi način izvoza demokracije, mnogim s tem tudi demokracija sama. Če resno vzamemo trende zadnjih dvajsetih let, se lahko zgodi na videz nepredstavljivo: da demokracija konča na smetišču zgodovine ob spodletelih poskusih komunizma in socializma.

Demokracija in svoboda sta iluzija in preveliko breme, če nista uravnoteženi z odgovornostjo in zrelostjo. Lep primer so težave Evropske unije z nekdanjimi socialističnimi državami, ki so stopile na evropski demokratično-kapitalistični vlak. Kot da so se novim članicam na hitro pogoltnjeni preveliki grižljaji svobode zataknili v grlu. Pri Madžarih se zdi, da so prvi obupali nad sabo in prostovoljno izročili vajeti avtokratu. Orbanu lahko očitamo marsikaj, ne pa tega, da ni po legitimni poti prišel na oblast. Kot tudi tega ne, da ne bi vedel, kaj počne. Madžarska dosega za Evropo poraznih 69 točk.

Težav nimamo samo v Sloveniji. V zahodnih demokratičnih državah se počasi, a zanesljivo krepi občutek spodmikanja tal pod nogami. Izginja svet, ki smo ga poznali in ga uživali, kot da je večen in brezmejen. Tudi če še ne razumemo, dobro čutimo potrebo po neki novi rešitvi. Odsotnost kakršne koli trdnejše vizije še stopnjuje strah, ki se navzven kaže v nezadovoljstvu, medsebojnih prepirih in vedno večjem individualizmu. Namesto da bi reševali družbeno ladjo pred brodolomom, nespametno še bolj luknjamo njen trup.

Koronavirus je razkril splošno krizo demokracije, spet so na preizkusu njeni temelji. Na površje je priplavala večna dilema tehtanja med svobodo in pravicami posameznika ter »pravico« družbe/države, da poskrbi zase in se obvaruje pred nevarnostmi. Covid je bil v tem pogledu še precej lahek test. Pred nami so pravi, bistveno težji preizkusi. Najprej ubraniti demokracijo pred nami samimi: pred materializmom, pretiranim egoizmom in individualizmom. Če se nam ne bo uspelo pravočasno na novo povezati in se dogovoriti o samoomejevanju svobode in pravic v korist družbe, bo to namesto nas naredil kdo drug. S trdo nedemokratično roko. Tretje možnosti žal ni.