O odgovornih necepljenih in neodgovornih cepljenih

Na terapijo je prišel par, oba necepljena. Dosledno se držita ukrepov, jih razumeta, čeprav so jima tečni. Zadnji mesec delata izključ­no od doma. Zavedata se, da sta v trenutni situaciji bistveno bolj ranljiva, zato gresta ven le po najnujnejše. Redno se testirata, saj nočeta kršiti predpisov. Vse skupaj jima je začelo presedati, zato sta se z otrokom umaknila na deželo, dokler najhujša kriza ne poneha. Ko se sprostijo postelje v bolnišnicah, se bosta vrnila in zaigrala končno loterijo z virusom. Zavedata se, da se bo šele po srečanju z njim pokazalo, ali je bila njuna odločitev o necepljenju pravilna.

Nasprotno imamo cepljene, ki jim PCT-potrdilo zagotavlja nemoteno udeležbo v družbenem življenju. Čeprav imajo jasne znake covida, se ne testirajo in mirno hodijo naokrog. Menda ni malo takih, ki imajo pozitivni PCR-test, a jih to ne ovira, da ne bi hodili v službo.

Biti cepljen ali necepljen samo po sebi nič ne pove o odgovornosti posameznika. Zame je zgornji par odgovoren, opisani cepljeni pa primer neodgovornosti. Necepljeni, ki razume položaj in ravna modro, je lahko odgovoren. Tisti, ki se cepi in ne razume ukrepov, bo težko odgovoren, tudi če se jih poskuša slepo držati.

Da pokrijemo vse, moramo dodati še neodgovorne necepljene in odgovorne cepljene. In s tem končujem kakršnokoli predalčkanje. Ni cepljenih in necepljenih, levih in desnih ... Zame obstaja le ena delitev: na odgovorne in neodgovorne! Skrbi me, ker je slednjih vedno več. Ali pa so se prej le znali bolje potuhniti.

Neodgovoren je vsak, ki:
– je kjerkoli nestrpen, žaljiv, nesramen, obtožuje, grozi ... (vse to je nasilje);
– druge obtožuje za svoja ravnanja in neravnanja;
– druge obtožuje za posledice svojih ravnanj in neravnanj;
– širi nepreverjene in škodljive informacije;
– si domišlja, da zmore brez znanja presojati o zadevah, ki jih ne more razumeti.

Podobno bi lahko našteval še naprej – brez uporabe eksplozivnih besed, povezanih z epidemijo. So povsem odveč. Od kod nenadoma toliko neodgovornosti in žlehtnobe med ljudmi? Kriza ni presenečenje, bila je pričakovana. Skotila se je tam, kjer se rojeva vse – v družini. Večinoma gre za posledice permisivne vzgoje, ki čez rob iluzij poudarja pravice in zanemarja dolžnosti. Permisivnost se je iz družin prenesla na družbo, iz te se vrača v družino. Ob koncu prejšnjega tisočletja se je dokončno vzpostavila ta uničujoča povratna zanka. Nasprotno so avtoritarni in nasilni starši vzgojili upornike proti vsemu in vsakomur. Ali zlomljene posameznike, ki se opotekajo skozi življenje in se bolj ko ne samo odločajo, komu bodo verjeli ali sledili.

V težavah smo bili že dolgo, v lagodnem okolju potrošniške družbe samo niso prišle v ospredje. Egoistične pravice je bilo navidezno mogoče uveljavljati brez prehude škode za druge. Ljudje na družbenem robu, ki jih je življenje zvijalo že prej, so bili večinoma spregledani in marginalizirani.

Epidemija je kot skalpel dokončno zarezala v že prej natrgano tkivo, ki je komaj še povezovalo okostje družbe. Veliko reči je naenkrat nehalo biti samoumevnih, zasilni izhodi so se zaprli. Razpadamo kot družba – v prafaktorje individualcev, nezmožnih slišati in upoštevati drugega. Ni treba, da se v vsem strinjamo. Se pa moramo nekako naučiti, kako kljub različnim pogledom priti do enotnega delovanja družbe. Voz, ki ga vsak vleče na svojo stran, se ne bo premaknil. Različni pogledi in nestrinjanje nas ne smejo blokirati. Razvite države se odlikujejo ravno v upravljanju razlik v družbi. Vsak dan si postavljamo ogledalo, ki kaže, kako daleč od njih smo. Imeli bi danske, švedske, švicarske pravice in balkanske dolžnosti. Epidemija nam je dokončno pokazala, kam sodimo.

Pred dobrimi tridesetimi leti smo pobegnili iz družine, ki nas je utesnjevala. Čez čas nas je posvojila krušna mati Evropa. Sprejeti pod njeno krilo smo ji želeli ugajati. Na videz odgovorno smo se obnašali bolj zaradi nje, ne, ker bi bili res taki. Ko smo zašli, nas je prijazno okarala in vrnila na pravi tir. Zdaj pa ima ta ostarela gospa tako hude težave s sabo, da se nima časa ukvarjati z nami, kaj šele, da bi nas vzgajala. In ni hujšega, ko življenje prehudo pritisne in razkrije nepripravljenost na samostojno življenje. Nezreli otroci brez staršev se ne zmorejo spoštljivo zmeniti med sabo, zapletajo se v vedno hujše prepire. Nekdo, ki bi naredil red po njihovi meri, pa kar noče in noče priti. Ker zanje tak red sploh ne obstaja – vsak jim je odveč!

Utvara je, da se med sabo zmerjajo cepljeni in necepljeni. Zmerjajo se tisti, ki so nespoštljivi, žaljivi in nesramni, ni pomembno, iz katerega predala so se vzeli. Kdor zmerja in se prepira, je najmanj nespoštljiv, če ne nasilen. To nikoli in nikdar ni opravičljivo – karkoli že si mislimo o drugem. Prvi korak iz trenutne razklanosti bo, da vsak pri sebi opusti vse oblike nespoštljivosti! Kdor misli, da je odgovoren, čeprav ni spoštljiv do drugih – si svojo odgovornost le domišlja.