Kaj je pa vas naučila korona?

Začenja se življenje v novi realnosti. Maska (in steklenička z razkužilom) je zdaj obvezen kos vsakodnevne opreme, poleg ključev, denarnice in telefona.

Zavedam se, da je primerna, a je vseeno ne maram. Ne maram je, ker skriva moj nasmeh, ki ga rada delim v pozdrav, pa tudi zato, ker se mi zaradi nenavadnega kroženja zraka vztrajno rosijo očala.

Tako sem ter tja, ko se denimo hočem čim hitreje prebiti mimo polic v trgovini, sploh nič ne vidim. Nakupi so odslej načrtovani, listek je pripravljen in redko se mi zgodi, da kaj pozabim. Če že, pač do naslednjič preživim brez te reči, se znajdem drugače. Seveda pa to še ne pomeni, da sem začela peči kruh z drožmi, če sem si ravno zaželela biti dobra gospodinja, ki je po nesreči ostala brez kvasa.

Ne, tako zelo me to obdobje ni spremenilo. A me je, kot vse druge oziroma vsaj večino. Marsikakšno lekcijo nam je pripravil tale mali virus, vladni ukrepi pa so nam med drugim dali čas, da premislimo in znova pretresemo svoj vrednostni sistem.

Nenavadno obdobje preživlja vsak po svoje. Verjamem, da je marsikoga strah, da so žalostni, osamljeni. Verjetno je bilo le malo ljudi v tem obdobju, ki jih ne bi prav nič zaskrbelo. Velikansko srečo imam, da sem med tistimi, ki smo ga, vsaj do zdaj, prebrodili brez večjih šokov. Nikogar ne poznam, ki bi zbolel ali, še huje, izgubil bližnjega zaradi nove bolezni, imam delo, ki ga opravljam malo od doma, malo iz uredništva v Ljubljani, med »karanteno« mi ni bilo dolgčas, nihče me ni pretirano jezil, a na drugi strani so ljudje, ki so zaradi zaradi spremenjenih okoliščin izgubili službo ali vsaj dobršen del dohodka in ne vedo, ali bodo po vzpostavitvi novih razmer našli ustrezno zaposlitev.

A tudi v temi so seveda svetle lučke. Prijatelju je to obdobje namenilo tisto drobno spodbudo, da je potegnil črto in se poslovil od službe, zaradi katere je bil bolj nesrečen kot srečen, in se podal v novo. V spremenjenih okoliščinah je ugotovil, da mu je odžirala preveč energije in da se je zaradi stresa manj posvečal svoji družini. Zdaj je doumel, kot je dejal, da je ta vendarle najpomembnejša, in zato je vzpostavil novo ravnovesje med službenim in zasebnim časom.

Spet druga kolegica, s katero sva na spletnem klepetalniku razprav­ljali, kako je na nas vplival ta koronačas, je pripomnila, da se je na začetku vsaj malo spočila. Je ena tistih, ki venomer divjajo naokoli. Veliko nas je, ki se nam je zdelo, da bomo nekaj zamudili, če ne bomo vključeni v milijon dejavnosti, ker je bilo pač moderno biti vseskozi »zaposlen«. Zdaj smo dobili priložnost, da vidimo, da se da tudi drugače, počasneje in bolj umirjeno, čeprav smo se močno razveselili, ko so nam znova omogočili nekatere dejavnosti. Iz svoje kože ne moremo tako hitro.



Ko sem še nekaj drugih ljudi povrtala z vprašanjem, kako jih je spremenil ta čas, so mi številni odgovorili, da so se še bolj povezali z naravo. Pred njeno močjo smo nemočni, ugotavlja prijateljica. Z njeno lepoto pa smo navdahnjeni, dodam. Tisto uro, ki nam je ne odškrne stoječa kolona na poti v službo ali nazaj, mnogi preživimo v gozdu ali na travniku, kjer vdihnemo zrak, prisluhnemo pticam in čričkom ter preprosto uživamo. Pa za knjige je več časa, veselo pove prijateljica in še navrže, da brez težav zdaj preživi brez kopice stvari, za katere je prej po nepotrebnem zapravljala denar. Pomembne so nematerialne stvari, zdravje, lastna sreča in sreča drugih, prijaznost in strpnost.

​Zdaj, ko nam vlada vsak dan podari del »normalnega« življenja, se lahko vprašamo, kako dolgo bomo ohranili to novo znanje o sebi in drugih. Koliko vode bo preteklo, preden bomo spet zdivjali v stare tirnice? V pogovorih o lekcijah koronačasa se mi je še posebno vtisnila prijateljičina misel, ki povzame bistvo: nič ni »ziher« in nič ni za zmeraj.