Kaj delaš, kadar ti ni treba delati nič?

Morda je res vsega kriv Primož Roglič. Ko je mož nekaj let občudujoče zrl v ekran in spremljal vse mogoče dnevne, tedenske in kultne tritedenske kolesarske dirke, je začel fantazirati, da lahko Roglič postane tudi sam.

Omislil si je kolo, tiste čudne podložene hlače, bidon, energijske gele, zimsko majico in še ene čudne daljše pajkice, čelado, stojalo za bidon, kolesarske čevlje, na youtubu pogledal, kako se vpnejo noge v pedale, in začel osvajati slovenske ceste. Jumbo Visma še ni klical, tudi Ineos se še ni javil, čeprav slišim, da imajo resne kadrovske težave, ampak na kolesu kljub temu neizmerno uživa.

Primož Roglič je torej kriv, da sem začela razmišljati, da tudi jaz potrebujem hobi. Okej, rada berem, po možnosti kriminalke, in božični čas je rezerviran za Božič Hercula Poirota in Umor na Orient ekspresu. Dejstvo, da natančno vem, kdo je morilec, me pomirja.

Kadar preživljam posebno nizke trenutke, grem na enega od forumov in berem komentarje pod abotnimi prispevki. Neizmerno sem si oddahnila, ko sem prebrala, da je to počel tudi Sašo Hribar. Mogoče sem slab človek, ampak ko berem, kakšne kvasijo sodržavljani, se mi zdi moja usoda svetla kot poletno žgoče sonce. Nimam pa pravega hobija, recimo joge, ki bi jo obiskovala enkrat na teden.

Nekoč sem s taščo poskusila hoditi na pilates. Ženske, v povprečju vsaj tri desetletja starejše od mene, so se upogibale kot trave v vetru, jaz pa sem še dva dni po vadbi umirala od bolečin. Šport najraje gledam po televiziji. Rada plavam, a kolobocije z mokrimi dolgimi lasmi in misel, da bi morala zaradi obiska bazena vstati eno uro prej, mi poberejo vso motivacijo.

Ko sem bila majhna, sem zbirala prtičke in nemške marke, a sem prve podarila sestrični, druge pa žal zapravila v divjih pubertetniških letih, ko sem bila gimnazijka z največjo zbirko parfumov v državi.

Poskusila sem tudi z vrtnarjenjem, a me je vse skupaj preveč frustriralo. Že tako sem nenehno razpeta med družino in časopisom, ki ga držite v rokah. Ko sem skozi okno opazovala, kako pridelke prerašča plevel, mesnati rdeči polži pa se plazijo po vsem, česar slak še ni prekril, me je namesto sproščenosti in razelektritve, ki jo obljubljajo knjige o urejanju gredic, popadel neznanski bes.

Mož pravi, da bi bil zame boks, ker bi bila potem doma bistveno manj sitna. Sprašujem se, ali se v zakonu kdaj počuti kot boksarska vreča. Razmišljala sem celo, da bi se vrgla v kakšen umetniški hobi, čeprav za kaj takega nimam nobenega talenta. Prijatelj Voranc pravi, da je bistvo dobre fotografije v čakanju na pravi trenutek, a v življenju sem pripravljena čakati le na pekočo svinjino v tajski restavraciji v podhodu Plave lagune.

Zanimivo je, da ima moja hčerka ravno nasprotne težave, hobijev ima preveč. Stara je enajst let in zamenjala je že šest športov. Ne pretiravam, vpisali smo jo že na (v tem vrstnem redu) balet, judo, športno gimnastiko, tenis, sodobni ples in atletiko. Zdaj se je naveličala tudi te in sanja, da bo državo zastopala na olimpijskih igrah v – sabljanju.

Berem, da Tom Hanks zbira pisalne stroje, ki nimajo nobene vrednosti, a ga pomirjajo. Milijarder Richard Branson je navdušen nad kajtanjem, njegov kolega Warren Buffett igra ukulele. Igralka Geena Davis je odlična lokostrelka, Angelina Jolie zbira bodala, Susan Sarandon igra namizni tenis, Liam Neeson muhari, Mike Tyson goji golobe, kitarist Steve Vai je čebelar, Rod Stewart in Neil Young pa sestavljata vlakce.

V resnici sem ena tistih, ki tako rada dela to, kar dela, da to počne tudi v prostem času. Prebiram domače in tuje časopise, izrezujem članke, ki se mi zdijo posebno zanimivi, in sodelavcem tudi sredi noči pošiljam povezave do člankov, za katere se mi zdi, da jih morajo nujno prebrati. Enkrat, ko sem mlademu in čednemu kolegu opolnoči poslala nekaj o spolnih navadah milenijcev, sem se zavedala, da bi si kdo, ki me ne pozna dovolj dobro, lahko mislil kaj čudnega.