Srečanje, ki ga ne bo

»Politika me sicer ni zanimala, šla mi je na živce in mi gre še vedno. Pa tudi izraza politična satira ne maram, že sama beseda satira je ogabna.« Verjetno ne bi nihče na prvi pogled ocenil, da je te besede izrekel Sašo Hribar. V tednu, odkar je umrl, so ga namreč neštetokrat omenili kot satirika, predvsem političnega. Za satirika sta ga razglasila tudi premier Robert Golob in nekdaj tesni sodelavec in zdaj obrambni minister Marjan Šarec.

Dejansko Saša Hribarja nisem poznal. Ta zapis je torej spomin nanj od zunaj, od nekoga, ki ni bil v sicer ne posebno širokem krogu ljudi, s katerimi se je družil.

Bilo je marca 2020. Na dan, ko sva se s Sašem – takoj mi je rekel, da sva na ti, zato si ga dovolim naslavljati z imenom – prvič pogovarjala po telefonu, je praznoval 60. rojstni dan. Vzrok, da sem ga poklical, je bil, da sem ga prosil za intervju ob njegovi okrogli obletnici in ob prihajajoči 30-letnici njegove največje poklicne ljubezni, radijske oddaje Radio Ga Ga, ki je startala 6. aprila 1990.

Takrat je po svetu že strašila korona in z običajno zamudo za svetom prišla tudi v Slovenijo. Zato me je na intervju povabil k sebi. Da ne bi preveč kršila protikoronskih pravil in prepovedi, je predlagal, da bi šel z njim na običajni pet- ali šesturni pohod po gozdovih, kjer je premleval svoje misli. Čeprav me je oblil ledeni pot ob obetu večurne hoje po dolenjskih gozdovih – bil je začetek prvega zaprtja, še preden smo vsi v pomanjkanju alternativ ugotovili blagodati blodenja naokrog po naravi –, seveda nisem imel druge možnosti, kot da sem izdavil soglasje.

Dan pred dogovorjenim srečanjem me je Sašo poklical. V dneh od klica, med katerim sva se dogovorila za intervju, je bil v, kakor se je temu reklo, visoko tveganem stiku z okuženim. O koronavirusu se takrat ni vedelo kaj dosti, tudi o njegovi izjemni nalezljivosti še ni bilo vse jasno. Sašo je predlagal, da intervju opraviva po telefonu. Z računalniki se ni preveč ukvarjal, obema pa je, če se nisva mogla videti v živo, bilo boljše, če se vsaj slišiva.

In sva se. Posnetek, ki sem ga spet odprl pred kratkim, je dolg skoraj dve uri. Minili sta kot blisk. Gotovo je bil to eden najbolj zabavnih intervjujev, kar sem jih imel. Prepričan sem, da bi se s tem strinjal marsikateri novinar, ki je imel priložnost govoriti z njim. Sašo ni bil samo izjemen poznavalec politike, čeprav je trdil, da se z njo seznani v desetih minutah na dan, kolikor potrebuje, da preleti naslove v časopisih. Njegovo zanimanje in znanje je bilo izjemno široko, ampak to je tako jasno vsakomur, ki je vsaj bežno spremljal Radio Ga Ga. In drugo, kar je ustvarjal na radiu in televiziji, kjer je bila pred leti njegova najbolj znana oddaja Hri-bar, izdelek, kot ga javna ali katerakoli zasebna televizija ni zmogla narediti ne prej ne pozneje.

Po skoraj dveh urah pogovora, ki so ga pogosto prekinjale salve smeha z obeh strani, sva se poslovila. Dogovorila sva se, da se v bolj veselih časih srečava v živo. Točnega datuma nisva določila, »če ne prej, ob naslednji skoraj okrogli obletnici, čez pet let«. »Mogoče bom takrat v penziji,« je dodal Sašo.

Vsekakor sva oba mislila, da imava več kot dovolj časa. Nisva se dobila. In zdaj se tudi ne bova. Kaj se bo zgodilo z Radiem Ga Ga, še nisem slišal. Oddaje nisem spremljal redno, vendar pogosto. Tako kot drugi imam ob petkih dopoldne pogosto nujne opravke, poslušanje oddaje v živo za nazaj pa se mi zdi podobno ogledu kakšne športne tekme par ur po tistem, ko se je že končala. Sašo se je tega zavedal: »Oddaja je še vedno dolga petdeset minut, zdaj, ko imam v studiu toliko ljudi, da bi lahko naredil celo dopoldne Radia Ga Ga. Poleg tega je že tako v neprimernem terminu, v petek dopoldne. Kot bi imel gledališko predstavo ob desetih dopoldne. Že velikokrat smo se s fanti pogovarjali, koliko bolje bi bilo, če bi imeli termin ob osmih zvečer in štiri ure časa. Vendar pri vodstvu ni posluha.«

Tako kot ga ni bilo za njegove druge projekte. V pogovoru z njim se mi je zdelo, da ne moreš prav ločiti, kdaj se zafrkava in kdaj misli resno, a povedal mi je: »Imam 42 avtorskih projektov za radio in televizijo. Nikomur jih ne morem predstaviti, ker nikogar ne zanimajo.« Zdaj so nevarnosti, da bi se morali ukvarjati s Saševimi idejami, vsi rešeni.