Izbira je naša

Piše se leto 2040. Po uspešni zeleni revoluciji v dvajsetih letih 21. stoletja je človeštvo le obrzdalo dviganje globalnih temperatur in preprečilo najhujše scenarije, čeprav je zaradi podnebnih sprememb svet še vedno ranjen. A vse bolj robotiziran: transport sloni na samovozečih električnih vozilih, večino energije pridobimo iz obnovljivih in alternativnih virov, kmetijstvu je na pomoč priskočila genska tehnologija. Na Luni je stalno naseljenih nekaj deset ljudi, odgovornih za oskrbo astronavtov, ki vse pogosteje potujejo na Mars.

Naj začnem optimistično, čeprav je zaradi različnih možnosti napovedovanje, kakšno bo življenje čez nekaj deset­letij, vsaj nehvaležno. In grenko, saj so nekateri scenariji, sploh podnebni, zelo temni. Dejstvo pa je: čeprav nam voda že pošteno dere v grlo, imamo niti še v svojih rokah. A morali bomo spregledati in pogledati nad interese posameznih držav. Znanje vsekakor imamo, je jasno iz pogovorov s slovenskimi znanstveniki.

Huje od svetovnega povprečja

Te dni mladi zahtevajo, da poskrbimo, da bodo imeli (lepo) prihodnost. Trenutni podatki in napovedi niso dobri. Količina toplogrednega ogljikovega dioksida v ozračju se povečuje najhitreje v zadnjih 66 milijonih let, ledeniki pospešeno izginjajo, gozdovi padajo pod sekirami ali jih rubijo plameni …

Znanstveniki opozarjajo, da bo globalni dvig temperature za 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko raven povzročil veliko in nepopravljivo škodo ekosistemom, ki so ključni, da preživimo. Trenutna pot pomeni, da se bo temperatura do konca stoletja dvignila za najmanj tri stopinje Celzija. A nekateri ključni igralci pogled vseeno obračajo stran.

»Segrevanje se bo nadaljevalo, ne glede na to, kako drastično nam bo uspelo omejiti izpuste toplogrednih plinov. Ti so namreč dolgoživi, ogljikov dioksid ima povprečno življenjsko dobo v ozračju okoli 200 let, zato bodo že nakopičeni toplogrednih plini, ki smo jih v ozračje izpustili v preteklih desetlet­jih, še kar nekaj prihodnjih desetletij dvigali temperaturo Zemlje,« je nič kaj spodbudna klimatologinja Mojca Dolinar z Agencije za okolje.

Po njenih besedah se bo v Sloveniji temperatura do leta 2040 dvignila še za približno stopinjo Celzija, segrevanje po letu 2040 pa je močno odvisno od učinkovitosti omejevanja izpustov toplogrednih plinov.

»Po najbolj črnem scenariju, če bodo politike omejevanja izpustov neuspešne, se do konca stolet­ja Slovenija lahko ogreje tudi za dodat­nih šest stopinj Celzija.« Naša država se je v zadnjih šestdesetih letih ogrela za dve stopinji, od predindustrijske dobe pa za okoli 2,5 stopinje, medtem ko se je temperatura celotne Zemlje od predindustrijske dobe dvignila za stopinjo, še nadaljuje in doda, da se naša država segreva hitreje od svetovnega povprečja, ker je njena lega v zavetrju Alp na stiku sredozemskega in celinskega vpliva. Najbolj se sicer ogreva arktični predel.

»Še vedno pa lahko preprečimo najhujše. Vendar časa ni veliko. Po ugotovitvah zadnjih raziskav se lahko podnebje na enoto izpustov toplogrednih plinov še bolj ogreje, kakor kažejo trenutne projekcije. Pri pretiranem ogrevanju so najbolj nevarne tako imenovane točke preobrata, ko sistem nenadoma in nepredvidoma zdrsne v povsem novo stanje, ki ga mogoče sploh ne poznamo, in se v prvotno stanje ne more več povrniti, četudi močno omejimo izpuste in se rast temperature stabilizira. Med takšne kritične točke sodita na primer ustavitev Zalivskega toka ali izguba permafrosta,« pojasni Dolinarjeva.

Suše poleti, stoletne vode pozimi

Zaradi segrevanja nas čaka večja toplot­na obremenitev, predvsem v polet­nih mesecih. »Imeli bomo vedno več vročinskih valov, ki se bodo postopno daljšali, povečevala se bo tudi njihova jakost. Do sredine stoletja se bo na primer število vročih dni, ko temperatura preseže 30 stopinj Celzija, v nižinskem delu Slovenije povečalo za približno 10 dni, na Primorskem še nekoliko bolj. Hkrati z rastjo temperature se bo spreminjal padavinski režim. Če smo v preteklih desetletjih opazili zmanjševanje padavin v zahodni polovici države, se bo ta trend počasi ustavil in v nasled­njih desetletjih obrnil. Postopoma se bodo začele povečevati zimske padavine, hkrati pa bo vedno manj zimskih padavin v obliki snega. To bo povečalo tveganje za zimske poplave in zelo spremenilo pretočne režime naših rek, ki so vsaj deloma pod snežnim vplivom. Snežna odeja je namreč naravni zadrževalnik vode, ki jo prenese iz hladnega dela leta v pomlad in celo začetek poletja. Čeprav na letni ravni torej ne bo zmanjševanja padavin, pa zaradi spremenjenega padavinskega režima lahko pričakujemo poletne suše. To so tako imenovane hitre kratkotrajne suše, ki so omejene na površinsko plast zemlje in jih spremlja tudi vročina, povzročijo pa lahko veliko škode v kmetijstvu,« našteje mogoče spremembe Dolinarjeva.

​

Pitna voda je ponekod že danes ena najdragocenejših dobrin. Slovenija je tu k sreči na varni strani, pove klimatologinja. »Slovenija velja za vodnato državo, in kakor kažejo projekcije, bo takšna tudi ostala. Napajanje podzemnih vodonosnikov, iz katerih se črpa večina naše pitne vode, bo v naslednjih desetletjih ostalo na enaki ravni kot danes, proti koncu stoletja pa se bo zaradi povečanja zimskih padavin celo povečalo. Pri pitni vodi sicer ni problem samo količina, ampak tudi kakovost, ki pa ni neposredno povezana s podnebnimi spremembami. Največji problem so gnojila, ki se s padavinami spirajo in onesnažujejo vodo v vodonosnikih. Po drugi strani pa je kmetijstvo s pridelavo hrane sektor, ki že zdaj močno čuti vplive podnebnih sprememb in pritiski se bodo še stopnjevali. Se je pa s pametnim prilagajanjem v tem sektorju mogoče izogniti hujšim posledicam podnebnih sprememb.«

Znanost, naš zaveznik

To bo vsekakor nujno, saj prebivalstvo narašča. Podatki kažejo, da bo do leta 2040 na svetu že več kot devet milijard ljudi (zdaj jih je okoli 7,6 milijarde).

»V skrbi za okolje in obvladovanje globalnega spreminjanja Zemlje bi morali več pozornosti in investicij nameniti znanstvenemu premisleku namesto marsikdaj populističnim zelenim politikam. Upam, da bodo javnost in okoljevarstvene organizacije spoznale, da je prava pot sožitja s svetom uporaba biomimetičnih principov in genske tehnologije, ki je lahko velik zaveznik v skrbi za okolje, hrano in zdravje. Biomimetični princip, torej organski oziroma biološki z visoko tehnologijo, je po mojem mnenju ključen morda celo za prihodnost civilizacije. In glede napredka znanosti sem velik optimist, ozko grlo prihodnosti sta po mojem mnenju družbena ureditev s koncentracijo moči in nadzora ter usodna kombinacija populizma in predrazsvetljenskih miselnih vzorcev obnašanja z zmogljivo informacijsko-komunikacijsko tehnologijo,« je jasen Roman Jerala, vodja odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu.

Planet starcev

Ne bo pa le število prebivalcev naraščalo, ampak se bo tudi življenjska doba podaljševala. Starajoče se prebivalstvo bo izjemno breme, ki ga bodo morale nositi današnje mlade in tudi še nerojene generacije. Zagotovo pa bo v prihod­njih desetletjih vedno več bolezni postalo obvladljivih in ozdravljivih, pravi Jerala: »To bo veljalo za vedno več vrst raka, razvita bodo učinkovita cepiva proti nekaterim nalezljivim boleznim, pripravili bomo zdravila oziroma ukrepe za hitro obvladovanje pandemij. Pričakujem tudi premike pri različnih pristopih omejevanja bolezenskih učinkov staranja. Nisem pa tako optimističen, da se bo zgodil preboj pri zdravljenju nevrodegenerativnih bolezni, saj izvora in napredovanja teh bolezni še ne razumemo dovolj.«



Po besedah Jerale bo v nekaj deset­letjih uveljavljena tudi genska terapija, ki jo »bomo začeli uporabljali tudi za zdravljenje dednih bolezni s spremembo dedne zasnove, za kar zdaj še ni konsenza«.

Spreminjanje človeških in tudi živalskih zarodkov za potrebe človeka, kot je denimo gojenje organov za transplantacijo, še vedno sproža veliko etičnih vprašanj. »Bomo začeli ustvarjati vedno bolj po človeško razmišljajoča bitja, ki niso človek? Nekakšne sužnje nove dobe?« je v nedavnem članku v Delu spraševal Radovan Komel, vodja medicinskega centra za molekularno biologijo pri Medicinski fakulteti v Ljubljani. Bomo morda oblikovali »višjevredne« ljudi? »Prepričan sem, da ne. V 20 letih ne bo sprejemljivo izboljševanje ljudi po meri z izjemo odprave dednih bolez­ni. Najbrž pa bo potrebna odločitev, ali med to lahko štejemo tudi bolezni, povezane s staranjem,« poudari Jerala.

Za roko nas bodo držali roboti

Starejšemu prebivalstvu bodo v prihod­njih desetletjih lahko pomagali tudi humanoidni roboti. Aleš Ude, vodja odseka za avtomatiko, biokibernetiko in robotiko na Institutu Jožef Stefan, je optimističen: »Mislim, da bo robotika predvsem pripomogla k izboljšanju kakovosti življenja ljudi. Zmogljivejši roboti bodo lahko prevzeli težka fizična dela, za katera že danes komaj najdemo ljudi, ki bi jih bili pripravljeni opravljati. Drugo mogoče področje uporabe je pomoč ljudem na domu. Z roboti bomo lahko v prihodnosti bistveno podaljšali čas, ko lahko starejši ljudje samostojno živijo doma.«

Vendar to ne bodo roboti, ki bi bili enakovredni ljudem. Prav tako, ne v bližnji ne v bolj oddaljeni prihodnosti, roboti ne bodo postali nadljudje, poudari Ude. »Potrebni so še številni preboji na različnih znanstvenih področjih – od strojne opreme prek umetne inteligence do nevroznanosti –, da bomo razvili robote, ki dejansko sodelujejo z ljudmi na naraven način in z njimi sobivajo. Če si za področje robotike sposodim primer iz fizike: smo v času Newtonovih zakonov in zato o teoriji relativnosti še ne moremo niti smiselno razpravljati.«

Ravno to je zdaj ključni izziv: »Izboljšanje zmogljivosti robotov za delovanje v naravnih okoljih, v katerih ne moremo vnaprej predvideti vseh situacij, ki lahko nastanejo. Večina današnjih robotov še vedno le ponavlja vnaprej programirana gibanja ali opravlja zelo specializirane naloge, ki jih lahko implementiramo s kombinacijo nekaj elementarnih operacij. Komunikacija z roboti – kolikor je sploh mogoča – je omejena na zelo specifična tematska področja.«



Če bodo po eni strani roboti naša desna roka, so lahko po drugi tudi ubijalski stroji, se strinja Ude: »V medicini lahko na primer pomagajo kirurgom pri operacijah, saj je lahko gibanje robota precej bolj natančno kot gibanje človeka. S tem lahko zmanjšamo število poškodb, ki nastanejo med operacijami. Pri robotih v vojaške namene pa še ne gre za povsem avtonomne sisteme s samostojnim odločanjem, temveč večinoma daljinsko vodene sisteme. Čeprav današnje robotizirano orožje seveda že povečuje zmogljivosti uničevanja, je razlika med njim in klasičnim orožjem vendarle omejena. Žal je nemogoče ločiti razvoj robotov v vojaške namene od drugih. Znanstveniki s področja robotike se morajo zavedati, da imajo številni njihovi dosežki dvojno uporabo. Lahko pa bi morda dosegli soglasje o prepovedi uporabe različnih vrst robotov v vojaške namene, kakor to že obstaja pri prepovedi uporabe biološkega in kemičnega orožja.«
 

Rešitev, ki prihaja prepozno?

Vsekakor pa se bo moral, da se bomo izognili na začetku opisanim posledicam čezmerne porabe fosilnih goriv, zgoditi konkreten premik, če že ne kar manjša revolucija, pri preskrbi z energijo. Cilj, ki pravzaprav nima alternative, je brezogljična družba, a pot do tja je zelo zahtevna in zdi se, da je v prihod­njih dveh desetletjih ne bomo prehodili do konca. V dokumentih evropske komisije se bere, da morajo do leta 2030 obnovljivi viri predstavljati 32 odstotkov porabljene energije. Tehnologija za črpanje sončne in vetrne energije se ceni, velik izziv ostajajo baterije oziroma shranjevanje energije, ko nastajajo presežki. Mnenja se krešejo tudi glede jedrske energije, pri kateri sta se jasno oblikovala dva pola, češ da le jedrske elektrarne lahko zagotovijo dovolj energije, da zaženemo tudi sisteme zajemanja ogljikovega dioksida iz zraka. Na drugi strani pa so opozorila o jedrskih odpadkih in grožnjah za okolje in ljudi ob morebitnih nesrečah.

V Franciji medtem raste »zvezda«, ki bo morda res prava rešitev. V eks­perimentalnem projektu Iter bodo preizkušali fuzijo, reakcijo, ki poganja Sonce in druge zvezde in je potencialni vir varne, brezogljične in skoraj neomejene energije. Prve prave poskuse bodo v izjemno zapletenem stroju, ki je sicer le vmesni člen med raziskovalnimi stroji in pravimi fuzijskimi elektrarnami, po trenutnih napovedih opravili decembra 2025. Če jim bo uspelo, bodo energetski problemi Zemljanov rešeni za vse večne čase. A rešitev bo morda prišla prepozno.

Je kdo tam zunaj?

Zvezde so naš cilj tudi, ko se oziramo v nebo. Toda čez dvajset let bodo še vedno ostale nedosegljive, saj še zdaleč nimamo tehnologije, ki bi lahko dosegala hitrost blizu svetlobne in premagovala ogromne razdalje. V letu, ko praznujemo 50. obletnico pristanka prvega človeka na Luni, je na mestu vprašanje, zakaj nam ni uspelo narediti niti koraka dlje.

Ameriška vesoljska agencija napoveduje, da bo človek (tokrat tudi prva ženska!) na Luni znova pristal leta 2024. Nekaj let pozneje še na Marsu. »Če bo odločitev taka, potem je to mogoče, vendar bo v projekt treba vložiti dovolj denarja. Tako na Marsu kot na lunah ob Jupitru ali Saturnu pa lahko marsikaj naredimo z robotskimi raziskovalci. V vodi, ki je na denimo luni Enkelad, se morda skrivajo preproste enocelične oblike življenja. Dvomim, da bi v našem Osončju lahko našli še kaj bolj zanimivega. So pa te raziskave pomembne, saj tako odgovarjamo, ali smo ali nismo z Zemljo nekaj posebnega,« razlaga Tomaž Zwitter, profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljub­ljani.

»Čez pet let bo v Čilu začel delovati ekstremno velik teleskop (ELT) s premerom zrcala 39,3 metra, kar pomeni, da bo zbral več svetlobe kot skoraj vsi trenutni teleskopi skupaj. Zdaj eksoplanete odkrivamo, poznamo jih več kot štiri tisoč. Nato pa se bomo lahko pogovarjali o razmerah, ki vladajo na njih: ali imajo atmosfero, je v njej prisotna vodna para. Iskali bomo kemične podpise, ki bodo pričali, da tam morda obstaja življenje. Kisika v naši atmosferi ne bi bilo, če na Zemlji ne bi bilo življenja. Če bomo na nekem tujem planetu našli kisikove molekule v razmeroma veliki količini, to sicer še ne bo dokaz za obstoj življenja, bo pa zagotovo dober namig.«

Naš edini dom

Nekateri, med njimi je najbolj glasen prvi mož SpaceX in soustanovitelj Tesle Elon Musk, napovedujejo, da bomo na rdečem planetu čez nekaj let živeli. Še več, sterilno puščavo bomo spremenili v gostoljubno in rodovitno zemljo. Tudi šef Amazona Jeff Bezos napoveduje selitev. A te napovedi so neuresničljive. »Bezos izjavlja, da se bomo v milijonih preselili na neko ladjo v Zemljino tirnico, saj bo tam dovolj prostora za vse. Prostora bo verjetno res dovolj, zraka pa očitno ne, prav tako ne drugih virov. To je smešna izjava. Se pa seveda sliši dobro. Gre za navdihujoče izjave, pri katerih nihče ne preverja, ali so sploh uresničljive,« poudari Tomaž Zwitter. »Zemlja je naš edini dom zdaj in v bliž­nji prihodnost. Alternative ni. Skrajno neodgovorne so trditve, da se bomo nekam umaknili,« sklene sogovornik.

Za svoj edini dom moramo zato poskrbeti. Sicer bi se uvod v ta članek lahko glasil: Piše se leto 2040. Ker leta 2019 nismo storili nič, so globalne temperature za več stopinj višje kot v predindustrijskem času. Svet pestijo hude suše, številnih obalnih krajev ni več, saj se je morska gladina zaradi taljenja ledenikov dvignila za več decimetrov, pitna voda je med najdragocenejšimi dobrinami, po svetu divjajo vojne, na tisoče živalskih vrst je samo spomin na fotografijah …

Za zdaj še lahko izbiramo.