Harmonika na Triglavu? Ne, hvala

Pred kratkim sem na družbenem profilu glasbenika Rudija Bučarja zasledila, da z njegovim akustičnim koncertom na Kriških podih ne bo nič. Pevec in kitarist je nameraval nastopiti v Pogačnikovem domu, kamor so ga povabili srčni mladi oskrbniki (ekipa velja za eno od najbolj prijetnih in prijaznih v slovenskih kočah), da bi pri njih izvedel solistični koncert.

Logistika bi bila seveda kar zahtevna, prav tako bi bil glasbeni dogodek svojevrsten tehnični podvig, a je bilo spopadanje z izzivi na koncu brezpredmetno, saj so v zavodu Triglavski narodni park koncert prepovedali, ker po njihovem mnenju tovrstne prireditve v naših gorah niso primerne.

Rudi Bučar je, kot je razvidno iz njegovega zapisa na družbenem omrežju facebook, odločitev strokovnjakov sprejel in se z njo strinja. Tudi sama sem glede tega, ali koncerti sodijo v gore ali ne, na istem bregu s strokovnjaki iz zavoda in želela bi si, da bi obstajalo tako veliko število »varuhov reda in miru« v naših gorah, da bi jim uspelo preprečiti posameznikom tudi vlačenje harmonike na Triglav in prenosne bluetooth zvočnike na druge očake, sprehajalne in kolesarske poti, ob reke in jezera.

Bučarjeve glasbe ne želim označiti za hrup kot tak – glasbenik mi je nadvse ljub. A kje bi se potem vse skupaj ustavilo? Že sedaj ljudje ne poznajo meja niti sramu. Skrajno nedoumljiva mi je potreba nekaterih, da zganjajo trušč, kamorkoli pridejo, in jim je ob tem malo mar za druge. Nekaj časa sem imela občutek, da Slovenci v tem prednjačimo, a so me zadnja leta podučila, da so tudi drugi enako podvrženi potrebi po »če me ne vidiš in ne slišiš, ne obstajam, zato bom opozarjal nase«.

Pogovarjanje po zvočniku na prenosnem telefonu je postala stalnica, kamorkoli se ozrem. Na plaže ljudje tovorijo prenosne zvočnike in predvajajo glasbo, ne da bi se za milisekundo vprašali, ali drugim to ustreza. Letos sta me na neobljudeni plaži v zakotju hrvaške obale razjezili nemški najstnici. Kraj je miren in v nekaj letih je enkrat samkrat hrup ponoči zganjala skupina mladih.

Je misel, da na svetu obstaja še kdo drug, razen nas samih, res že utopija? FOTO: Matej Družnik/Delo

Letos sta si muli na plažo prinesli bluetooth zvočnik in ga glasno navili, oče se je skril v apartma, mati je po mojem vprašanju, ali mislijo, da so sami na plaži, odvrnila, naj se umirim, ker »so na počitnicah«. Da, a tudi vsi drugi smo bili tam iz istega razloga. Naslednje dni je bil z glasno glasbo mir, očitno je opozorilo zaleglo. Da se najstnici ob vsem tem sami nista vprašali, ali z vsiljevanjem svojega načina preživljanja počitniškega časa koga motita, me ni presenetilo, zato pa toliko bolj odnos njunih staršev.

Enako je s Slovenci, ki v gore vlačijo glasbila in raglje. Večina gre v hribe zato, da v njih najde malo miru in tišine, in čeprav se zavedam, da na najbolj obljudenih gorah ne morem biti sama, me ne motijo toliko ljudje sami kot njihova potreba po tem, da se ne znajo (ali nočejo) prilagoditi okolju, v katerem so. Je misel, da na svetu obstaja še kdo drug, razen nas samih, res že utopija?

Ko sem na družbenih omrežjih v zadnjih tednih zasledila nekaj podobnih primerov nejevolje zaradi neznosnih soljudi, mi je malo odleglo. Res namreč ne želim postati kot Zmrda iz Smrkcev, ki je kronično slabo prenašal vse in vsakogar. Potem sem za nameček brala kolumno kolegice Agate Rakovec Kurent o »težki ženski v kampu«, ki zaradi nabijanja hita Cik Cak na taborjenju ni mogla spati. Med branjem njenih prigod se mi je kar smejalo, saj očitno nisem edina »težakinja«.

Jutri odhajam na tridnevno turo na Triglav. Menda mi usoda na pot ja ne bo prinesla kake skupine, ki bo v idiličnem zavetju gora začutila, da je treba ravno tedaj vaditi koreografijo na Brajde?