(KOLUMNA) Tako lepa si

Na morju sem bila pred kratkim priča rojevanju najbrž prve ljubezni. Fantič kakšnih enajstih ali dvanajstih let je »dvoril« tujki, dekletu, nekaj let starejšemu od sebe. Dolgo se je potikal okrog bazena kakor mlad kužek, z razdalje opazoval njo in njeno prijateljico, potem pa zbral pogum, prisedel na njen ležalnik in v polomljeni angleščini začel pogovor. Že številčna premoč ni obetala nič dobrega, opazna starostna razlika še manj.

Čips in čudežne tabletke

Mojo pozornost je pritegnil njegov stavek: »You are so beautiful.« Tako lepa si. Punci sta se začeli smejati, morda jima je bilo nerodno, še verjetneje so se jima zdele dečkove besede trapaste. Fantu ni bilo čisto jasno, s čim je povzročil tak smeh. Jaz pa sem pomislila, da že dolgo nisem slišala česa tako lepega. Tisto otroško iskrenost, ki nam odraslim manjka, ker jo nekje na poti v tako imenovano zrelost nadomestimo s pretvarjanjem, zadrego, s težavami s sprejemanjem komplimentov. Predvsem pa nam preveč pogosto zmanjka poguma, da bi bili iskreni. Tudi ko boli ali tvegamo, da nas bodo imeli za nadležne tepce.

Sama žal nisem nobena izjema in vedno znova me razjezi ta del mojega karakterja. Kadarkoli si imam priložnost ogledati razstavo, povezano s Frido Kahlo, to storim. Med službeno potjo na Poljskem sem pred časom izkoristila priložnost in si vzela dve uri časa za obisk 3D-projekcije njenega življenja – žal brez reprodukcij slik –, ki skozi glasbo, film in fotografije oriše njeno pot od otroštva do prezgodnje smrti. Prišla sem pet minut pred odprtjem in bila navdušena, ker sva bila tam zgolj dva obiskovalca. Uživala bom v miru in tišini, sem si mislila.

Galebi ob koprski obali. FOTO: Blaž Samec/Delo

Zadnji del ogleda vključuje virtualno popotovanje skozi Fridine oči. Gledalec lebdi na postelji visoko nad oblaki in ob tradicionalni mehiški glasbi – slikarkino navdušenje nad etnologijo je prevevalo tako njene slike kot oblačila, ki jih je nosila – počasi pluje proti onstranstvu. Navdušeno sem torej lebdela, dokler se ni gospa, ki »pazi« na obiskovalce, začela pogovarjati po telefonu. Kar ni nehala in bila je neprijetno glasna.

Nekaj časa sem jo poskušala ignorirati, pa je preglasila tako glasbo kot govor. Snela sem virtualna očala, jo grdo pogledala – verjemite, da res znam grdo pogledati –, pa me je le prijazno vprašala, ali je vse v redu. »Ne, ni v redu,« sem se hudovala v sebi, »kvariš mi doživetje, kaj ne vidiš tega?« Namesto tega sem ji rekla, da je vse okej.

Še ko sem odhajala, je glasno blebetala v slušalko, jaz pa sem sebe krivila za to, da mi je neka tujka pokvarila izkušnjo, ki sem se je nadvse veselila. Ni zaman zapisal Jean-Paul Sartre, da so pekel ljudje okrog nas. Potem me je še kar nekaj časa žrlo, zakaj je nisem prosila, naj odide iz prostora ali preprosto utihne.

Prejšnji dan pa se v Ljubljani nisem mogla zadržati. Na kliniki sem sedela v čakalnici, ko se je ženska na sosednjem stolu odločila, da se mora z nekom pogovoriti po telefonu vsem na ušesih. Nekaj minut sem nejevoljna prek zvočnika poslušala glasno debato o pikniku, potem pa je moje potrpljenje strmoglavilo na dno. »Se vam zdi, da smo v stanju, ko si želimo poslušati načrte vašega celotnega sorodstva? Nismo. Se greste lahko pogovarjat ven ali pa vsaj izklopite zvočnik? Telefon, ne boste verjeli, ima to možnost,« sem jo vprašala, tokrat glasno in ne zgolj v sebi. Njen pogled se je po stopnji grdote bližal mojemu, a se je zadržala in šla ven.

Gospod nasproti mi je pomežiknil in dejal, da sam ni mogel zbrati poguma. Pomislila sem, da bi ga Frida že v Varšavi zmogla brez trohice pomisleka. In da za voljo ljubega miru (ta del svoje osebnosti pripisujem vzgoji) premalokrat ravnam kot tisti fantič, ki mu je prelepa temnolasa najstnica zelo verjetno prvič strla srce. Premalokrat povem. Iskreno. Ne glede na posledice.