Gruzijec je v Sloveniji našel drugi dom

Še dobro leto ni minilo, odkar je gruzinski veleposlanik Irakli Koplatadze prišel v Slovenijo, pa s suverenim poznavanjem svoje začasne domovine navduši celo domačina. Po 14 letih nepretrganega diplomatskega službovanja v tujini (to ni običajna praksa), ki ga je peljalo od Velike Britanije do Turčije in Irske, kjer je celo odprl veleposlaništvo, se je lani na silvestrski večer znašel v Ljubljani. Tu zdaj nedaleč od Zmajskega mostu živita s soprogo, umetnostno zgodovinarko, Izolo in Bled pa čutita kot svoj drugi dom.

»Zelo hitro sem začutil čustveno povezavo z vašo deželo, še zlasti prijetno pa sem bil presenečen ob spoznanju, koliko stvari povezuje Slovenijo in Gruzijo,« pravi gruzinski sogovornik, ki tekoče govori angleško, rusko in turško, najbližja pa mu seveda gruzinščina. Izkaže se, da njegove besede o podobnostih, ki nas povezujejo, niso le diplomatsko pološčene.
 

Prvo srečanje: Elan in Alpina

Sam je prvi stik s Slovenijo doživel že v otroštvu, le da tega, tako kot marsikateri njegov rojak, ni vedel. »Poznal sem Elan in Alpino, saj sta bila to edina proizvajalca smučarske opreme, ki sta bila dovoljena v Sovjetski zvezi,« se spominja diplomat, ki je v poznejših letih pogosto naletel tudi na omembo tovarne zdravil Krka. Ob prihodu k nam pa se mu je razkrila še kopica zanimivosti: »Vedel sem, da sta Ljubljana in Tbilisi že desetletja pobrateni mesti, nisem pa vedel, da je po legendi o Jazonu, Argonavtih in zlatem runu Jazon skupaj z Medejo iz moje domovine dopotoval k vam. Zanimivo je, da je Aleksander Čeferin v svojem prvem mandatu na prvi obisk odpotoval v Gruzijo, posebej ponosen pa sem, ko vidim, kako priljubljen je bil tu naš košarkar Vlado Boisa,« našteva in državotvorno omeni še druge povezave: obema državama je kljub majhnosti in prepišni legi uspelo ohraniti svojo nacionalno identiteto, h kateri sodi tudi lasten jezik, obe sta se osamosvojili, Slovenija je kot članica EU in Nata že dosegla cilje, h katerim Gruzija kot pridružena članica EU in ena od petih držav s posebnim statusom v Natu še stremi, a z marsičim dokazuje, da je zelo resno zavezana evropskih vrednotam.



»Nenavadno, kako podobna sta si ta dva naroda! Čeprav sta državi majhni, obe ujeti med gorski in morski svet, ju združujejo vino, gastronomija, literatura, glasba, zgodovina 'biti vmes' med velikimi imperiji … in vendar smo preživeli z našimi evropskimi in evroatlantskimi aspiracijami,« razmišlja o vsekakor relevantnih temah v visoki politiki, hkrati zavedajoč se, da se stiki ustvarjajo tudi v bolj vsakdanjih, skorajda banalnih rečeh. In kdor omeni Gruzijo, se naslednjim gotovo ne bo mogel izogniti: vinarstvo, gastronomija, osupljiva narava in izjemen preplet različnih kultur.
 

Vroča turistična destinacija tudi za Slovence

Irakli Koplatadze se v Gruzijo in domači Tbilisi že vrsto let vrača le občasno in tako lahko z distance opazuje, kako se spreminja njegova domovina, ki dosega zadnja leta izjemno, skoraj petodstotno gospodarsko rast, v turizmu pa iz leta v leto ruši rekorde. »Gruzija je stisnjena med Kavkaško gorovje na severu, Črno morje na zahodu in puščave na jugu, meji pa na Rusijo, Azerbajdžan, Armenijo in Turčijo. Ta mala država ni le stičišče kultur, ampak ima tudi osupljive in zelo raznolike pokrajine. Še do nedavnega so jo mnogi le stežka umestili na zemljevid ali pa so jo v angleščini zamenjali z ameriško zvezno državo z istim imenom, zdaj pa postaja vroča turistična destinacija,« zadovoljno pojasnjuje veleposlanik in postreže s podatkom, da je lani država s 3,5 milijona prebivalcev gostila kar devet milijonov turistov. Med njimi so bili tudi Slovenci.

»Iskreno povem, da je bilo zame največje presenečenje, ki sem ga doživel v Sloveniji, ugotovitev, da je vsak, ki sem ga srečal, bodisi že bil v Gruziji bodisi se je tja odpravljal ali pa je prvo oziroma drugo veljalo za kakšnega od njegovih prijateljev. Številke res bliskovito rastejo,« pravi in pojasnjuje, da je njegova naloga poleg krepitve gospodarskih in političnih stikov tudi povezovanje na drugih področjih, tudi v turizmu in kulturi.
 

Vino, vino, vino

Gruzinci imajo kar nekaj izjemnih adutov, s katerimi privabljajo turiste. V zgodovini jim pripada častno mesto: bili so prvi, ki so se začeli ukvarjati z vinarstvom. Materialni dokazi segajo v osmo tisočletje pred našim štetjem, morda še bolj osupljivo pa je, da so znanje in spretnost skozi stoletja le še nadgrajevali in gre glas o njihovih odličnih vinih še danes po vsem svetu. Imajo svojo tradicionalno metodo kvevri, ki je vpisana na seznam Unescove nesnovne dediščine. Ime je dobila po glineni posodi kvevri, v katero shranjujejo vino in je nekoliko podobna amfori.



»Navdušen sem bil ob spoznanju, da imate tudi v Sloveniji številne odlične pridelovalce vin. Izjemno pa je to, da gruzinski in slovenski vinarji niso tekmeci, ampak partnerji, ki sodelujejo in celo pomagajo drug drugemu pri prodoru na trge tretjih držav. Ponosen sem, da so se slovenski vinarji udeležili vsakoletnega vinskega festivala v Gruziji in obratno, da so se naši predstavili na festivalu oranžnih vin v Izoli.«

Seveda ne more biti drugače, tudi veleposlanik ceni dobra vina in z radovednostjo okuša slovenska – rebula, refošk, malvazija, zelen, teran, Puro so imena, ki mu gredo gladko z jezika, medtem ko svojih najljubših slovenskih vinarjev raje ne našteva, da ne bi koga nehote pozabil. Navdušen pa je tudi nad tem, da več naših proizvajalcev vino prideluje po metodi, ki se je rodila v njegovi domovini in je zanjo tako značilna. Slovijo pa Gruzinci tudi po odličnem konjaku in vinskem žganju čača.
 

Se bodo mladi vrnili?

Gruzinski diplomat se je v svet prvič podal na študij mednarodnih odnosov v London, del izobraževanja je opravil tudi v Avstraliji. Nekdaj, še v času Sovjetske zveze, je v tujini študirala le peščica njegovih rojakov. »V mojih časih smo bili le redki, zdaj pa bi lahko rekel, da številni študirajo v tujini. Njihov pogled je precej širši. Jaz se imam za Evropejca, zahodno usmerjenega Evropejca, pri mladih pa je pripadnost Evropi še precej močnejša.«

Med tistimi, ki iščejo priložnosti zunaj domovine, sta tudi njegova sinova, ki sta se šolala v Veliki Britaniji in na Nizozemskem; eden je sledil očetovi poti s študijem mednarodnih odnosov, drugi se ukvarja s filmom in vidi doma odlične priložnosti za razvoj te umetnosti. »Dobro je, da gredo mladi v tujino, a pomembno je tudi, da imajo dobre možnosti za vrnitev domov. Nekaj skrbi pa nam lahko vzbuja vprašanje, kako bo država pripravljena na njihovo vrnitev, kakšne delovne in druge pogoje jim bo lahko ponudila. Ne gre le za denar, biti morajo srečni in imeti priložnost, da se profesionalno razvijajo,« razmišlja veleposlanik.
Sam se je, kamor koli ga je že odnesla poklicna pot, vedno ravnal po znanem reku: »Ko si v Rimu, se obnašaj kot Rimljani.« Tega se drži tudi v Sloveniji, ki jo je v tem kratkem času že dobro spoznal. »Rad grem v Goriška brda, na Bled, v Izolo in Koper, pa tudi v Maribor … Zavedam pa se, da mi je ostalo še veliko destinacij, in če je le gre, rad sprejmem vabila na druženje. V Sloveniji imam prijatelje.«


Ceni to, da živi v majhnem mestu, ki je bilo pred nekaj leti tudi zelena prestolnica Evrope. Kadar je le mogoče, se na veleposlaništvo na Cankarjevi ulici odpelje s kolesom, tudi konce tedna rad izkoristi za kolesarjenje po Tivoliju s postankom za branje. Trenutno je na vrsti The Land Between Ota Lutharja.
 

Adut: gostoljubje

Tudi knjige so ena od stičnih točk med narodoma: »Oboji smo še vedno bralni narod. Za nas Gruzince bi lahko rekli, da knjige radi beremo in da jih tudi radi pišemo.« Velik preboj je Gruzija naredila lani kot osrednja gostja knjižnega festivala v Frankfurtu, zdaj pa je treba delo nadaljevati, opozarja veleposlanik, ki se tudi sam ob nobeni selitvi ni odrekel bogati knjižnici, ki sta jo ustvarila z ženo. »Knjige vedno potujejo z menoj in to je kar velik transporni zalogaj. Nekatere med njimi znam skoraj na pamet, a vendar včasih pride trenutek, ko moj notranji svet zahteva, da jih moram spet prebrati.« Tudi ob poroki ne gre brez knjige, veleva lepa gruzinska tradicija. V nevestini doti poleg skrinje namreč ne sme manjkati gruzijski ep Vitez v tigrovi koži pesnika in misleca Šote Rustavelija iz 12. stoletja.

Gruzinci pa so ponosni tudi na pevsko tradicijo polifoničnih ljudskih pesmi. »Presenečen sem bil, ko sem izvedel, da v Sloveniji obstaja skupina pevcev Kvali, ki izvaja naše polifonične pesmi, ki so uvrščene na seznam Unescove nematerialne kulturne dediščine,« pove predstavnik dežele, ki je izjemna tudi v tem, da ima lasten jezik in celo lastno abecedo, ki je ne uporablja noben drug narod na svetu. »Naša abeceda ni ne indoevropska ne arabska, niti ni kot cirilica, ki je precej mlajša. Znanstveniki še vedno raziskujejo njen izvor. Celo v Sovjetski zvezi je bila Gruzija skupaj z Armenijo posebna … poleg ruščine je bila uradni jezik tudi gruzinščina. In če nisi hotel razjeziti Gruzincev, se pravice do uporabe jezika nisi smel dotikati. Čeprav smo imeli pomanjkanje svobode, državništva, človekovih pravic, o statusu jezika nikoli ni smelo biti dvoma.«

»Ko obiščeš Gruzijo, imaš občutek, da si stopil v preteklost. Je že res, da turisti prihajajo k nam zaradi odličnega vina in kulinarične ponudbe ter izjemne naravne in kulturne dediščine. A naš glavni adut je brez dvoma gostoljubje. To je glavni razlog, zakaj radi pridejo in se tudi radi vračajo v Gruzijo. Pri nas velja rek, da je gost poslan od boga,« pravi veleposlanik, zadovoljen, da dela v državi, kjer vsi poznajo njegovo domovino.