Epidemija osamljenosti

V začetku leta 2020, ko je svet ohromila pandemija covida-19, se je psiholog in profesor na Harvardu Richard Weissbourd lotil študije o osamljenosti. Poznal je prejšnje raziskave, leto prej je v eni od njih 52 odstotkov njegovih sodržavljanov odgovorilo, da se vedno ali občasno počutijo osamljene, toda izsledki študije so ga vseeno šokirali.

Šestintrideset odstotkov ljudi je razkrilo, da so se v prejšnjem mesecu počutili kronično osamljeni, še 37 odstotkov pa, da se tako počutijo občasno. Med vzroki, zakaj je tako, jih je največ, 46 odstotkov, navedlo, da imajo občutek, da bolj potrebujejo druge kot drugi njih, 19 odstotkov pa jih je dejalo, da zanje razen družinskih članov nikomur na svetu ni mar. »Ljudje resnično trpijo,« je Weissbourd komentiral rezultate za New York Times. Morda je presenetljivo, da se najbolj osamljene počutijo mladi med 18. in 25. letom. Med pandemijo so se njihova občutja še poglobila in mnogi pravijo, da so se preprosto odmaknili od sveta, v katerem ne vidijo več smisla.

Naš svet je še enkrat več vrglo s tečajev. Obdaja nas smrtonosna mešanica sovraštva, vojn, verskega fanatizma in političnega ekstremizma – vse to na majhnem planetu, ki je z vsakim dnem bolj strupen in negostoljuben kraj. Mnogi osamljenost izberejo, ker nočejo biti več del vsega tega, del črede, ki bruha le še gnev.

A vendar v osami ni rešitve. Ljudje smo družabna bitja in strokovnjaki opozarjajo, da osamljenost za kar 50 odstotkov zvišuje tveganje za prezgodnjo smrt in je tako škodljiva, kot če bi na dan pokadili 15 cigaret. Lansko poročilo o ameriškem javnem zdravju navaja celo, da ljudi ogroža bolj kot diabetes in čezmerna prehranjenost, povezujejo jo z večjim tveganjem za srčnožilne bolezni, demenco, infarkt, depresijo in tesnobo.

Osamljenost ni rezervirana za ZDA, osamljenost je težava vseh razvitih zahodnih družb, v katerih živimo zato, da delamo, in ne delamo zato, da bi živeli. Je težava družb, v katerih se telefonov dotikamo več kot partnerjev in v katerih se naši otroci, kadar imajo problem, raje kot k nam po odgovore zatečejo na svetovni splet. Berem, da je na Japonskem ta težava tako akutna, da imajo celo ministra za osamljenost, v Veliki Britaniji pa so poštarje prosili, naj na svojih obhodih preverjajo, kako je s starejšimi, ki živijo sami.

V času, ko se dnevi krajšajo, ko postaja vedno bolj mrzlo in ko kot živali čutimo potrebo, da bi se zavlekli v svoje brloge in pozabili, da je tam zunaj tudi svet, zaznamujemo svetovni dan duševnega zdravja. V svojem življenju se z duševnimi težavami posredno ali neposredno sreča tri četrtine prebivalstva, a jih še vedno spremlja nekakšna stigma.

Nimam recepta, kako v norem svetu ostati pri zdravi pameti, vem le, da težave nikoli ne izginejo, če jih pometaš pod preprogo. Zato odložimo telefone, poglejmo ljudem v oči in jih vprašajmo, kako se počutijo in kaj potrebujejo, da jim bo bolje. Povejmo jim, da jih imamo radi, in jih močno objemimo. In za božjo voljo, spregovorimo, ko smo v stiski. Na glas in brez sramu povejmo, da nam ni dobro, obiščimo prijatelja ali se posvetujmo s sodelavcem. Videli bomo, da v svojem počutju nikakor nismo osamljeni. Taki časi so. Kot je rekel Woody Allen: »Življenje je polno bede, osamljenosti in trpljenja, in mnogo prehitro ga je konec.«